Umreti doma v svoji postelji je privilegij
Pred desetletji, živeli smo v Jugoslaviji, resda ob njenih zadnjih izdihljajih, pisalo se je leto 1986, sta se pogosto družila dva prijatelja. Sanjala sta o prihodnosti, povezani z njunimi poklicnimi željami, delila skrbi, povezane s študentskim življenjem. Bila pa sta tudi navihanca, resnici na ljubo morda celo kanček objestna, samopašna. In sta vandrala po Ljubljani, s pločevinko barvnega pršila v žepu. Iščoč primerno hišno pročelje za bodoči grafit. Prvi je napisal: »Burek?«, drugi: »Nein danke!*« Bolj ali manj spontano, brez veliko razmišljanja.
Grafit je zelo hitro postal znan, pravzaprav kar razvpit od Vardarja pa do Triglava. Gre za jasno izraženo željo republike Slovenije po odcepitvi; odcepitveni grafit; izraža jasen odpor do »južnjakov«; prezirljiv je do bivše skupne države; nevidena predrznost, nočemo Juge, Balkana, temveč zahod; namenjen je in žali priseljence iz drugih republik; naperjen proti enemu od učiteljev na srednjih šolah; celo v doktorskih nalogah se je znašel; posledica razgretega nacionalističnega ozračja ... Pa ni bilo v njunem osnovnem motivu ob pisanju nič od zgoraj navedenega. Mladeniča sta zapisala grafit, ker jima je bila besedna zveza všeč, dopadljiva in »kul«. Za bit' frajerja. Brez nacionalističnih ali kakšnih drugih konotacij. Iz objestnosti. Včasih so zapletene stvari, ob katerih se družba zdrzne, enostavne in brez ozadja.
Evtanazija v osnovi pomeni pospešitev smrti iz usmiljenja. Človek pospeši oziroma omogoči smrt drugemu človeku iz usmiljenja. Ker je slednji neozdravljivo bolan. Pred nekaj tedni je društvo Srebrna nit zbralo potrebnih 5000 podpisov, kar je omogočilo vložitev predloga zakona o evtanaziji v parlamentarni postopek. Izvajalci naj bi bili mi, zdravniki. In prav zato si jemljem pravico, da povem in zapišem svoje mnenje.
Slovenci se med seboj praviloma ne moremo zmeniti o ničemer pomembnem za našo skupno državo. Ni konsenza glede naše nedavne preteklosti, kaj šele o vprašanjih, ki zadevajo našo prihodnost. Na videz vsakdanje zadeve, na primer, kje bosta vodovod in vodno zajetje, kje kanalizacija, pa gradnja šol, stanovanjskih sosesk, vrtcev, prometnih krožišč, so pogosto nerešljive enačbe z vsaj tremi neznankami. Ne znamo udejanjiti zdravstvene reforme, zmanjšati čakalnih vrst, poenostaviti upravnih postopkov … Pri vseh omenjenih temah je širok konsenz pravzaprav misija nemogoče. Podobno se obnašamo tudi zdravniki. Nemalokrat smo polni samih sebe, nihče drug nima naše pameti, slabo nam gresta medsebojna komunikacija in komunikacija na ravni bolnik–zdravnik. Prav zadnje je po moji oceni eden ključnih problemov slovenskega zdravstva. Težko si predstavljam, kako bi se sploh lotevali evtanazijskih dilem ter med seboj reševali in usklajevali različna mnenja. Že zveza »neozdravljivo bolan«. Kaj to sploh pomeni? Vsak dan prihajajo nova učinkovita zdravila za številna bolezenska stanja. Danes neozdravljivo bolan, jutri učinkovito zdravljen, zazdravljen, bo verjetno kmalu realnost.
Paliativna medicina je neenakomerno in slabo razvita po celotni državi. Pravzaprav je odvisna od zagnanosti posameznikov. Po mojem védenju izstopa, v dobrem seveda, na Gorenjskem. Zasluga gre gospe Mateji Lopuh, nesebični in pogumni zdravnici, vodji tamkajšnje mobilne paliativne enote, ki orje ledino na tem področju. Pred kratkim je pomagala dostojno zapustiti naš svet mojemu prijatelju in učitelju. Odšel je tako, kot bi si želel sam. Bolnik s terminalno boleznijo namreč potrebuje usposobljenega zdravnika, ki mu bo lajšal bolečino, svojce oziroma socialno službo, da ne bo žejen in da bo imel doma čisto posteljo. Skratka nekoga, ki bo skrbel zanj. Pa tega ne zagotavljamo. Predvsem bolečino zdravniki neredko podcenjujemo, ne zaznamo je kot problem, čeprav je lajšanje bolečine eno najbolj plemenitih zdravnikovih dejanj. Bolečina je tudi eden glavnih razlogov, ki bolnika vodi v razmišljanje o evtanaziji. In preden se začnemo pogovarjati o evtanaziji, bi kazalo dvigniti raven paliativne medicine oziroma kar celotne paliativne oskrbe v Sloveniji. Dela je ogromno. Umreti doma v svoji postelji bi moral postati cilj večine bolnikov in starostnikov, nekakšen privilegij. In smrt ni nekaj, kar ni del nas. Nasprotno, njen čas se začne z našim rojstvom. Umreti v bolnišnici, v domu za ostarele, med tujimi ljudmi in v tujem okolju, ne more biti lepo. Sam si tega ne želim.
Evtanazija? Trenutno stanje na področju evtanazije v Sloveniji bi poimenoval kar »neznosna lahkotnost odločanja o usodi nekoga drugega«. In še nekaj: ni načina, da bi me nekdo ali nekaj, človek ali zakon, prisilila početi, izvajati nekaj, s čimer se ne strinjam, nekaj, kar je proti moji volji, prepričanju in vesti.
Naj se vrnem k mladeničema z začetka zapisa. Danes sta odrasla, delavna in odgovorna moža. No, vsaj večino dneva. Če sta nekoč pisala grafite, da sta bila frajerja, sta danes drugačna. Tisto, kar naredita, naredita z namenom in po premisleku. Tako izražata svoja stališča. In kolikor fanta poznam, bi danes z bistrim umom in jasnim namenom z istim pršilom na isti zid napisala: »Evtanazija? Ne, hvala!«
*Ne, hvala.
***
Prof. dr. Samo Zver, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
