Uvedba novih avtorskih pravic in ureditev starih uporabniških krivic
Letos jeseni je Slovenija sprejela dva ključna zakona, ki na področje avtorske in sorodnih pravic prinašata zelo potrebno uskladitev z evropsko zakonodajo in uglasitev s sodobno tehnologijo. Bolj natančno, z vsemi pravnimi sklici in številkami, gre za sprejetje noveliranih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), s katerima se je Slovenija uskladila z direktivo o izvrševanju avtorske in sorodnih pravic za spletne prenose in retransmisijo televizijskih in radijskih programov (EU 789/2019, SatCab 2) ter direktivo o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu (EU 790/2019, DSM), ki ju je evropski parlament sprejel 26. 3. 2019.
Ker sta digitalizacija in uporaba avtorsko varovanih del na spletu prinesli številne nove načine uporabe del, je namen direktiv definicijo nekaterih takšnih uporab poenostaviti oziroma poenotiti, opredeliti nove pravice avtorjev in izvajalcev za novonastale uporabe, obenem pa uvesti številne omejitve ali izjeme od izključnosti avtorske pravice, ki uporabnikom globalnega digitalnega okolja prinašajo olajšan dostop do avtorsko varovanih del in enostavnejšo uporabo le-teh.
Skratka, ambicija zakonodajalca je bila, da ostane volk sit in koza cela, zakonodaja pa dovolj življenjska, da je še uporabna in upoštevana v novih internetnih časih.
Postopek sprejemanja direktiv je v letih 2018–2019 dvignil precej prahu. Glavna tema debate se je vrtela okoli 15. in 17. člena, ki določata novo sorodno pravico založnikov medijskih publikacij, ko gre za uporabo novinarskih vsebin na spletnih platformah (to je, ko novičarske platforme, kot je google news, objavljajo odlomke ali napotujejo na članke iz tradicionalnih medijev), in obveznosti ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu (Google, Meta in drugi), kar pomeni ureditev predvajanja avdio- in videovsebin na platformah, kot je youtube, kamor jih nalagajo njihovi konzumenti.
Že sama nova obveznost spletnih ponudnikov je podvržena določenim izjemam, ko gre za citiranje, kritiko, parodijo ali splošno obveščenost, obenem pa direktiva uvaja tudi nove izjeme: olajšan ali prost dostop do del, ko gre za znanstveno in podatkovno besedilno rudarjenje (kar omogoča približevanje praksam strojnega učenja za potrebe znanstvene analize), za uporabo del zunaj pravnega prometa (razprodanih del) v raziskovalne namene in ustanove kulturne dediščine, pa tudi za uporabo del v digitalnih in čezmejnih izobraževalnih aktivnostih.
Izjeme v skladu z direktivo uvaja tudi novela ZASP, s čimer bo raziskovalnim ustanovam in šolam olajšano delo, saj za vsako uporabo ne bodo potrebovale dovoljenja avtorja, ta pa bo za takšno uporabo prejemal nadomestilo, ki ga bo določila vlada. Treba je tudi poudariti, da velja izjema v šolah le za digitalno reprodukcijo pri pouku, medtem ko fotokopiranje, ki predstavlja pretežni delež šolske reprodukcije, ostaja v domeni izključnosti, za katero izobraževalni sistem že plačuje letni honorar v višini dva evra na učenca ali dijaka, podobno kot v drugih evropskih državah.
Koncept izključnosti avtorske pravice in njenih omejitev izhaja iz širšega družbenega konteksta, ki je tesno povezan z razvojem tehnologij. Zgodovina avtorske pravice sovpada s pojavom moderne družbe, kakršna se je oblikovala v 19. stoletju, in prav koncept avtorske pravice je botroval razcvetu literature in umetnosti, ki se je zgodil v času druge industrijske revolucije z vzpostavitvijo literarnega polja, v katerem je ustvarjalec zaživel avtonomno življenje, neodvisno od podpore dvora ali meščanskih mecenov, ko je glavni vir preživetja postala prodaja njegovih del.
Evropski koncept droit d'auteur, ki pomeni avtorsko pravico tako v moralnem kot materialnem smislu (v nasprotju z anglosaškim termin copyright, ki zadeva samo materialni del pravice), si je pot v zakonodajo utrl skozi določbe Bernske konvencije o varstvu literarnih in umetniških delih, ki so jo prve države podpisale leta 1886. Bernska konvencija tako predstavlja prvo mednarodno pogodbo, na podlagi katere se avtorju prizna izključna pravica (monopol), da dovoljuje in prepoveduje uporabo svojih del, literarno in umetniško delo pa je varovano avtomatsko z aktom samega nastanka.
S pojavom tehnične reproduktibilnosti (fotografije, filma, gramofonske plošče ali kasneje fotokopije) se umetnina odlepi od svoje vezanosti na tradicijo, izgubi unikatnost ali avro, kot jo je leta 1935 poimenoval Walter Benjamin, in postane s tem avtonomna, tehnično razmnožljiva, s tem pa postaja njena reproduktibilnost tudi vedno težje sledljiva.
Zato je temu tehnološkemu razvoju sledil tudi sam koncept avtorske pravice: da bi ostal življenjski, uglašen z družbeno in tehnično realnostjo, ter da bi še naprej botroval napredku, ne da bi ga oviral, se je vzpostavil pravni termin omejitve ali izjeme od izključnosti avtorske pravice. Izjema pomeni, da lahko v imenu univerzalnega znanja določeni uporabniki prosto dostopajo do del, pri čemer jih zavezujejo določena pravila. Takšno omejevanje je v skladu z Bernsko konvencijo (določbo o možnosti izjem so vanjo dodali leta 1967) podvrženo tako imenovanemu tristopenjskemu testu, ki je vodilo avtorskega prava, ko gre za tehtanje možnosti uvedbe izjem in omejitev, in po katerem se lahko izjema uvede le v določenih posebnih primerih, ko takšna uporaba ni v nasprotju z običajno rabo del, in avtorjevih zakonitih interesov čezmerno ne oškoduje.
Najpomembnejša je izjema za privatno in drugo lastno uporabo (ang. private copy), ki fizičnim osebam omogoča dostop do svetovne zakladnice avtorskih del, avtorjem pa zagotavlja nadomestilo za takšno zasebno uporabo, ki ga plačujejo proizvajalci in uvozniki naprav za reprodukcijo ter praznih nosilcev za njihovo shranjevanje. Izjemo za zasebno in drugo lastno reproduciranje danes pozna večina evropskih držav, tudi Slovenija, med prvimi pa sta jo uvedli Francija in Madžarska v letih 1980.
Ker novela ZASP uvaja določene nove pravice in izjeme na področju uporab v spletnih okoljih, je še toliko pomembneje, da se vzporedno uredijo tudi uporabe v tradicionalnem, analognem okolju. Mednje sodi tudi uporaba varovanih tiskanih del v gospodarske namene, ki se je v Sloveniji uredila decembra 2021, in sicer s podpisom skupnega sporazuma med Gospodarsko zbornico Slovenije kot reprezentativnim združenjem gospodarstva ter kolektivno organizacijo SAZOR – Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja, ki upravlja pravice avtorjev in založnikov književnih, znanstvenih in publicističnih del.
Slovenija se je v tem smislu dosledno urejenemu evropskemu okolju priključila razmeroma pozno. Plačevanje za tovrstno rabo je namreč že desetletja del dobre prakse evropskih držav, kot so Francija, Nemčija, Španija, Italija ali Švica, kjer gospodarski in kreativni sektor sodelujeta in skupaj ustvarjata ugodno klimo za uravnotežen gospodarski razvoj: nemškemu podjetju bi se zdelo nezaslišano, da bi uporabljalo intelektualno lastnino, a zanjo ne bi plačevalo – zato s sporazumom Slovenija stopa v korak z modernim evropskim gospodarskim okoljem, ki se zaveda pomena avtorskih pravic.
Če imajo fizične osebe v skladu z izjemo za privatno in drugo lastno uporabo pravico, da za zasebne potrebe odlomke iz književnih, znanstvenih ali publicističnih del reproducirajo (do treh izvodov) s pomočjo fotokopiranja ali druge reprografske tehnike (skeniranje, tiskanje), pravne osebe te izjeme ne uživajo, zato je reprodukcija avtorskih del za njihove potrebe podvržena izključnosti avtorske pravice, kar v skladu z zakonodajo predvideva sklenitev skupnega sporazuma.
Sporazum tako določa obveznost in način plačevanja za reprodukcijo avtorskih del, ki jih pravni subjekti uporabljajo pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Sem spadajo književne in znanstvene publikacije, strokovne revije, poljudni časopisi in revije, poslovne raziskave in poročila, marketinške analize, razna navodila in priročniki v vseh jezikih in prevodih, ki se uporabljajo v gospodarske namene. Vse te publikacije se v podjetjih lahko razmnožujejo za namene internega informiranja, marketinga, komuniciranja, analiz, arhiviranja, predvsem pa v namene raziskav in razvoja, ki jih podjetja bolj ali manj intenzivno izvajajo za doseganje poslovnih rezultatov.
Slovenska tarifa, ki je odvisna od dejavnosti in števila zaposlenih v podjetju, je nastala na podlagi ustaljenih evropskih tarif in predvideva, da v celotnem obsegu fotokopiranja v podjetjih (ki vključuje fotokopiranje faktur, pogodb, računov, ki niso avtorsko varovani ...) le odstotek ali dva dejansko odpadeta na avtorsko varovana dela. Zato je ustrezno nizka, v nekaterih primerih celo simbolična (za mikropodjetja znaša od štiri do dvanajst evrov na leto) in ne pomeni znatne obremenitve za gospodarstvo, predstavlja pa pomemben doprinos k dohodkom že tako ne pretirano bogatih avtorjev in založb, ki se jim bodo zbrana sredstva delila.
S podpisom sporazuma so se slovenska podjetja uskladila z zakonodajo, saj so doslej varovana dela reproducirala brez dovoljenja imetnikov pravic, zato je še toliko bolj pomembno, da ga vsako podjetje, ki ga zavezuje sporazum (torej poseduje napravo, ki omogoča reprografijo), čim prej sprejme in s tem pokaže, da se zaveda pomena znanja in pomena avtorskega dela, bodisi novinarskega bodisi znanstvenega ali literarnega. Sklepanje tovrstnih sporazumov pomeni ureditev statusa pravic, ki jih imajo avtorji v skladu z mednarodno in nacionalno zakonodajo že desetletja, pri čemer lahko samo upamo, da bo implementacija novih pravic, ki jih avtorjem prinaša novelirani ZASP, bistveno bolj ažurna.
***
Luka Novak, pisatelj in založnik, strokovnjak za avtorsko in sorodne pravice.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
