Volilna kombinatorika kralja Pira

Dva tedna pred volitvami in SDS vodi v anketah. Do podatka so prvi skeptični v stranki sami. Vzrokov za skepso v resnici ne manjka: SDS že kakšnih petnajst let vodi v večini anket in izgublja na večini volitev. Toda tokrat relativna zmaga sploh ni nemogoča. Glede na gnečo med strankami levice in pomanjkanje verodostojnega voditelja je mogoče, da bo SDS pristala na prvem mestu.

Resnična ovira za njen ponovni prevzem oblasti se ne skriva v odstotkih, ki jo ločijo od drugih pretendentov za vodstveni položaj, temveč v povolilni kombinatoriki. Po polomu strategije novih satelitskih strank, nekakšne alternativne desnice, ki naj bi pomagala obiti koalicijsko odvisnost od NSi (farsa okoli zavrnitve liste Združene desnice v novomeški volilni enoti zgovorno priča o ravni politične veščosti novih zaveznikov), se je SDS spet znašla pred pregrado, za katero je najbolj kriva sama – svojo veličastno izolacijo.

Skupni izplen strank desno od sredine tudi po najboljših napovedih ostaja daleč od parlamentarne večine. Tudi tradicionalni bonus vsake zmagovalke, Desus, jima tokrat skoraj gotovo ne bo pomagal do 46 poslancev (poleg tega Erjavčeva nova naveza z Jankovićem otežuje takšno koalicijo). Iskanje koalicijskih partnerjev za Janšo III. pa se ta trenutek zdi misija nemogoče.

Najbolj realističen potencialni partner je Šarec. Resnična ovira za koalicijo Janša-Šarec niso pritiski medijev, ki so danes veliko bolj razdrobljeni kot pred leti in v dobi ideološke balkanizacije družabnih medijev nimajo več tistega odločujočega vpliva kot še pred kratkim. Pravo vprašanje je, zakaj naj bi Šarec sploh šel v Janševo vlado. Če bi predstavljal jeziček na tehnici, bi se mu vsekakor bolj splačalo vstopiti v koalicijo s številnejšimi – in sorodnejšimi – partnerji, kjer bi imel veliko več manevrskega prostora za uveljavitev lastnih interesov.

Če Šarec na cilj prispe kot drugouvrščeni, je takšna koalicija sploh pokopana: zakaj le bi izbral vlogo šibkejšega partnerja, če je alternativa premierstvo? Dovolj bi bilo počakati, da Janši, tako kot Jankoviću januarja 2012, spodleti v prvem poskusu, in bil bi naslednji na vrsti.

Scenarij široke desnosredinske koalicije s SDS, NSi in LMŠ (za kakršno navija zmerna desnica, s časopisom Domovina in Žigo Turkom na čelu) je za odtenek verjetnejši, če bi Šarec pristal na tretjem ali celo četrtem mestu. V tem primeru bi imel dve navidezno enakovredni izbiri, in če bi Janša, kot zmagovalec, prvi dobil mandat za sestavo vlade, si je mogoče predstavljati, da bi Šarca privabil v svojo vlado. Toda pred Šarcem bi spet bila dilema, zakaj naj gre v koalicijo s stranko, ki je v širši javnosti (in pri delu njegovih lastnih volivcev) precej nepriljubljena, kadrovsko veliko močnejša in bolje organizirana, poleg tega pa v svojem zadnjem obdobju na oblasti ni pokazala velikega razumevanja za pričakovanja in interese koalicijskih partnerjev. Izkušnja Viranta in Žerjava uči, da je neenaka koalicija z Janšo odličen način, kako v kali zatreti perspektivno politično kariero. In tokrat na drugi strani ni surovega Jankovića, temveč so uglajenejši partnerji, s katerimi je veliko prijetneje zobati češnje – predvsem za političnega novinca.

Edina resna možnost za takšno koalicijo je, da enostavno ne bi bilo druge alternative. Toda izpričana pripravljenost tako Levice kot Nove Slovenije, da vstopita v vlado, in dejstvo, da sta tako SD kot SMC odprti za obe varianti, pušča le malo prostora za scenarij, po katerem bi bila SDS neobhodni faktor povolilne kombinatorike. To bi se utegnilo zgoditi, če bi SDS prejela precej več odstotkov, kot ji kažejo najboljše ankete, hkrati pa bi se nepričakovano dobro odrezali tako Levica kot Nova Slovenija. Ker je alternativna koalicija, ki bi vključevala tako NSi kot Levico, zelo malo verjetna, bi se tretja Janševa vlada kazala kot edina verodostojna alternativa – s Šarcem ali Cerarjem kot partnerjem.

Toda v kratki zgodovini slovenskega parlamentarizma imamo že dva primera, ko nepriljubljene raznorodne koalicije padejo v vodo že pri tajnem glasovanju o predsedniku vlade. In več ko je novih poslancev (in, posledično, manjša ko je avtoriteta vodje poslanske skupine), večja je verjetnost, da takšnemu krhkemu sporazumu med strankarskimi vodstvi spodleti že v prvem poskusu. Če ga preživi, pa ga čakajo podobne čeri kot drugo Janševo vlado.

Obstaja seveda tudi možnost, o kateri je bilo precej govora, preden se je na nebu slovenske politike pojavila Šarčeva zvezda – koalicija med Janšo in Cerarjem. A takšen scenarij je, paradoksno, danes veliko manj verjeten iz istega razloga, zaradi katerega se je povečala možnost Janševe relativne zmage: pri tako veliki konkurenci na levici in sredini pomeni vstop v Janševo vlado za Cerarja gotov samomor. Svoje preostale volivce bi dobesedno podaril Šarcu ali SD, ni pa jasno, kaj bi si od takšne naveze lahko obetal. Še zlasti če je res, da mu ambicija že usmerja pogled v leto 2022, ko bo Pahor sklenil drugi mandat in bo tekma za predsedniško palačo na široko odprta novim izzivalcem.

Edina rešitev za vladne ambicije SDS bi bila, da Janša stori korak, ki bi ga bil moral storiti že decembra 2011 ali vsaj februarja 2013: odstopi in stranki prepusti, da sestavi vlado pod drugim vodstvom. Politik, ki je preživel štiri poraze, se mora posloviti v trenutku zmage – kako prefinjena ironija. Toda Janša za zdaj ni pokazal znakov, da bi se bil pripravljen žrtvovati zaradi stranke. Ali zaradi česarkoli, pravzaprav.