Začnimo se pogovarjati, preden bo prepozno

Človek ne more normalno delovati brez družbe, družba pa ne more obstajati brez širokega konsenza ljudi.
Fotografija: Po dveh mesecih statističnih podatkov in sprejemanja ukrepov se je življenje vrnilo v stare tirnice. Po enem mesecu pogojne svobode pa je pljusnil v nas drugi val pandemije.FOTO: Andy Buchanan/AFP
Odpri galerijo
Po dveh mesecih statističnih podatkov in sprejemanja ukrepov se je življenje vrnilo v stare tirnice. Po enem mesecu pogojne svobode pa je pljusnil v nas drugi val pandemije.FOTO: Andy Buchanan/AFP

»Piše se september 2020 in še vedno je glavna tema vseh svetovnih in domačih medijev covid-19. Gledal sem povsod, toda nisem ga našel. Vprašal sem tudi tovariša Raja, ali ga je kje videl, pa mi je rekel, naj ne sprašujem neumnosti.« Morda bi prav to danes zapisal v dnevnik desetletni Zoran, glavni junak nadrealne filmske mojstrovine Gorana Markovića Tito in jaz, ki je imel očeta vseh narodov raje od staršev. Toda le sprva, pozneje ga je njegova podoba razočarala in znova je vzljubil starše. Podobno je večina naših sodobnikov v prvem valu covida-19 verjela medijem, ki so iz dneva v dan tekmovali, kdo bo napovedal najbolj črn scenarij.

Temu so sledili stiska, stres in panični izbruhi, ki so dobili epilog v živalskem nagonu za preživetje, ko so se ljudje prerivali do polic, da bi si prigrabili čim več moke in toaletnega papirja. Toda kljub mračnim napovedim o pomoru v razmerah kuge in španske gripe se to ni zgodilo. Po dveh mesecih statističnih podatkov in sprejemanja ukrepov se je življenje vrnilo v stare tirnice. Po enem mesecu pogojne svobode pa je pljusnil v nas drugi val pandemije. Temu je seveda sledil vnovičen val statističnih podatkov in sprejemanja novih starih ukrepov. Hkrati je bila še bolj kot prej aktualna tema iskanja cepiva.

Medtem ko strokovnjaki z vseh strani sveta optimistično napovedujejo, da bo cepivo nared že decembra, se je oglasil ruski predsednik Vladimir Putin in oznanil, da so razvili cepivo. Pričakovati je, da se bodo zaradi novega geopolitičnega prerivanja oglasile tudi druge države, ki si želijo biti prve. Kajti kot smo se že večkrat prepričali, je v današnji družbeni ureditvi dovolj prostora samo za enega. Tako kot si v športu zapomnimo samo zmagovalca, na vse druge udeležence pa pozabimo. Zmagovalec je tisti, ki prejme celoten izkupiček in vse časti, drugi pa si razdelijo drobtine. A zdi se, da vsakdanjega človeka ta gladiatorska arena ne zanima preveč. Zakaj, obstajajo vsaj trije argumenti, ki jih v pogovoru o koronavirusu in cepljenju navede povprečno star državljan (po podatkih statističnega urada 43,3 leta). Obrazložil vam bo, da ne pozna nikogar, ki je zbolel zaradi koronavirusa. Svojo misel bo podprl z dodatnim argumentom, da tudi njegovi prijatelji in znanci ne poznajo nikogar, ki je zbolel.

Človek ne mara statističnih podatkov, a ko so mu na razpolago, jih z veseljem uporabi kot protiargument. Tako vam za piko na i pristavi: »V mestu, ki ima 58.527 prebivalcev, je po podatkih NIJZ število potrjenih primerov covida-19 skupaj 57. Izračunaj, koliko odstotkov je to.« Svoj prav o nepotrebnih ukrepih in cepljenju še enkrat potrdi z informacijami o domnevnem zdravilu hidroksiklorokin, ki jih je na twitterju pred kratkim delil najstarejši sin Donalda Trumpa, čigar račun je bil zaradi deljenja videoposnetka z domnevnimi lažnimi podatki začasno suspendiran. Za našega sogovornika je to še ena potrditev resničnosti informacij v posnetku. Za nameček navrže nedavne proteste »Konec pandemije – dan svobode« v Berlinu, in debata se zdi končana. Ampak ni, ker sogovornik hiti obrazložiti, da nam želijo vgraditi tekoče čipe, prek katerih bodo vzpostavili absoluten nadzor nad človeštvom.

Smo v situaciji, ko nihče nikogar več ne sliši in se tudi ne trudi argumentirati trditve druge strani. FOTO: Christian Hartmann/Reuters
Smo v situaciji, ko nihče nikogar več ne sliši in se tudi ne trudi argumentirati trditve druge strani. FOTO: Christian Hartmann/Reuters


Tu ne govorimo o komunikacijskem šumu, kajti komunikacija kot sredstvo za izmenjavo informacij že najmanj 30 let ne deluje. Vsaj tako ne, kot je bila izvorno zamišljena. Zakaj? Elite so obljubljale boljše življenje, ki ga državljan sveta ni dočakal. Na vprašanja so odgovarjali z molkom. Za neupoštevanje predpisanih zakonov s kaznijo. Zato je državljan sveta sčasoma postal nezaupljiv do vsega in vsakogar. Tudi do najbližjih. To je vidno s prostim očesom v vsakdanjem življenju, ko ljudje ne zaklepajo več koles pred pisarnami, ampak jih nosijo in varujejo v pisarnah. Da jih ne bi kdo ukradel. Odstopiti nekomu sedež v javnem prevozu ni več normalen vzorec obnašanja in elementarna olika. Če še niste, poskusite, in v očeh sogovornikov boste prepoznali strah in nezaupanje. Se bodo usedli? Ne, zbežali bodo od vas, ker imate po njihovem prepričanju gotovo nekaj za hrbtom. Odlična ilustracija dezorientiranosti današnje družbe je množično sklepanje predporočnih pogodb. Ljubezen, to je lepa beseda, a še lepše je za vsak primer vse pravno definirati. Morda bi bilo dobro začeti pri konstataciji oz. sliki stanja, ki jo je pred kratkim podal levičarski liberalec Noam Chomsky. V intervjuju za medijsko hišo Demokracija zdaj! (angl. Democracy now!) je namreč izjavil, da so ZDA zaradi desetletij neoliberalne kuge nepripravljene na izbruh covida-19. Vsekakor je mogoče to trditev uporabiti za katerokoli državo na svetu, ki je v zadnjih nekaj desetletjih sledila temu narativu. Takšne so domala vse razvite države. Nezaupanje se je večalo sorazmerno z zmanjševanjem srednjega razreda, ki povsod po svetu hitro izginja. Neposredna posledica tega so množični protesti v ZDA, ki se izlivajo tudi drugod po svetu. Olja na ogenj priliva bližajoča se ekonomska stihija, ki ne bo prizanesla nikomur.

Smo v situaciji, ko nihče nikogar več ne sliši in se tudi ne trudi argumentirati trditve druge strani. Namesto tega vsi kot naučene papige ponavljajo svoje trditve. Mediji in oblasti trobijo svoje, državljan sveta pa mantra svoje. Zakaj torej ne bi organizirali javne debate in vsega, kar se zdi vprašljivo, razčistili? Strokovnjakov je dovolj. Vprašanj tudi. Čudovita misel Ludwiga Wittgensteina, da meje našega jezika določajo meje našega sveta, dopolnjuje splošno znano dejstvo, da meje naše komunikacije določajo meje našega uspeha. Osebnega in družbenega. Kajti človek ne more normalno delovati brez družbe, družba pa ne more obstajati brez širokega konsenza ljudi. Zato je skrajni čas, da se ustvari ambient, v katerem se bomo začeli pogovarjati. Le tako lahko preprečimo prelivanje nezadovoljstva na ulice in upamo na boljši svet.

***
Nenad Vladić, podjetnik, publicist in avtor knjige Od talenta do uspeha.


Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.

Preberite še: