V nadaljevanju preberite:

Radovednost pred obetajočim se večernim obiskom pivnice v starem delu Prage je bila pri nekaterih tako velika, da so sklenili že v zgodnjem popoldnevu preizkusiti, kako tak obisk poteka – in so ga izvedli sami. Drugi so zgodnje popoldne maturantskega izleta izkoristili za ogled manjših znamenitosti, ki jih ni bilo na programu.

Sam sem nameraval biti med njimi, ko sem naenkrat v izložbi majhne praške trgovinice s CD-ji (to je bil čas, ko je bilo zanimanje za vinilne plošče najmanjše) zagledal nov, en dan star album Bryana Ferryja – Mamouna (1994). Vedel sem, da Ferry snema nov, povsem izviren album, saj je v okviru tega procesa nastal leto prej album izvrstnih priredb z naslovom Taxi (1993).

Danes to zveni skoraj smešno, a imeti v rokah album na dan izida, je bilo tedaj zame nekaj nepredstavljivega. Opustil sem vse načrte za dveurni odmor, preuredil svoj finančni načrt in kupil zeleno-rdečo lepoto s konjem na prvi in koketo na zadnji strani.

Poiskal sem neki manjši bar, prepričal natakarja, da je dal CD v glasbeni stolp – in poslušal album od začetka do konca. Moje navdušenje je bilo očitno nalezljivo: sredi maturantskega izleta sem stran od sošolcev z nekaj Pražani v tišini poslušal album in od časa do časa dal ovitek komu, ki ga je to zanimalo. »Hočem biti sam,« je odzvanjalo besedilo glasbe; ob vsaki vrnitvi v Prago sem poslušal to skladbo.