Brez skrbi, ne bo nam treba delati do smrti
V medijih pa tudi v strokovni literaturi skoraj vsak dan prebiramo prispevke o skorajšnjem razpadu našega pokojninskega sistema, o tem, da bomo morali delati do smrti, da pokojnin zanamci ne bodo dobivali, o prazni pokojninski blagajni in podobno. Seveda ni dvoma, da se delež starejše populacije povečuje in da bomo morali v prihodnje več namenjati za izplačevanje pokojnin, a to še ne pomeni, da pokojnin ne bo ali da bi morali delati deset let in več dlje kot danes.
Tipična je navedba, da imamo prazno pokojninsko blagajno, pri čemer je razumeti, da je bila nekdaj polna. Pri teh komentarjih se pozablja na osnovni princip delovanja veljavnega pokojninskega sistema. Po njem se za pokojnine vsak mesec s prispevki aktualnih zavarovancev in po potrebi iz drugih davkov zbere na Zavodu za pokojninsko zavarovanje Slovenije (Zpiz) toliko sredstev, kot jih Zavod potrebuje za izplačilo pokojnin tistega meseca. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju, ki je po Evropi v veljavi že vse od konca 19. stoletja, torej nikoli ni niti nikoli ni bilo nekih zbranih sredstev na kupu, temveč zaposlena populacija sproti zbira (prispeva) denar za starejše. Gre za sistem, ki je v veljavi pravzaprav že tisočletja, ko so aktivni skrbeli za onemogle starše, le da gre zdaj to kot obvezno plačilo in izplačilo prek državne blagajne.
Če skupaj kar 134.000 zaposlenih prejema manj kot 850 evrov neto, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 evrov pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov.
Zaradi tega tudi v prihodnje sredstva za pokojnine bodo (razen če bi se naši otroci ali vnuki odločili, da bodo starše prepustili usodi), lahko pa bodo zaradi večjega števila starejših nekoliko manjša. A tudi to ni nujno, če bomo vzporedno s podaljšanjem življenjske dobe skrbeli tudi za ustrezno prilagajanje (podaljševanje) delovne aktivnosti. Da takšni oceni pritrjujejo tudi številke, v nadaljevanju kaže nekaj podrobnejših podatkov o trenutnih razmerah pri financiranju pokojnin in, kar je še pomembneje, o prihodnjih gibanjih.
Na 100 zavarovanih oseb lani 57 upokojenih
Trenutno imamo v Sloveniji 624.000 uživalcev pokojnin, kar se običajno razume kot 624.000 upokojencev*. A ta številka zajema tudi prejemnike tako imenovanih sorazmernih delov pokojnine, torej kakšne manjše razlike k drugim dohodkom ali k pokojnini iz tujine. Takšnih prejemnikov je več kot 100.000 in »dejanskih« upokojencev je bilo lani pravzaprav 521.000, skoraj enako kot pred desetimi leti. Njihova povprečna mesečna pokojnina je lani znašala 765 evrov, prejemniki sorazmernih delov pa so v povprečju dobili skoraj štirikrat manj, kar tudi znižuje povprečno mesečno pokojnino na 670 evrov. Ali drugače, upokojencev s polno pokojnino je okoli 550.000 (to je hipotetično število, izračunano iz povprečne pokojnine za redne prejemnike pokojnin ter skupnih izplačil).
Na drugi strani pa imamo zaposleno generacijo, zavarovance, ki od svojih bruto prejemkov vsak mesec namenjajo skupaj 24,35 odstotka za potrebe plačevanja pokojnin. Kot rečeno, to vplačujejo v Zpiz, ki ta denar porabi za izplačila upokojencem tistega meseca. Lahko pa rečemo tudi, da si s tem plačujejo zavarovanje, pravico za izplačevanje svoje pokojnine, ko bodo dosegli določeno starost. Na 100 zavarovanih oseb smo imeli torej lani 57 upokojenih.
Vsi navedeni podatki so prikazani v priloženi tabeli, ki povzema vse ključne podatke o sistemu pokojninskega zavarovanja v preteklem letu. Na levi strani tabele so podatki o zbranih sredstvih na Zpizu, na desni pa o tem, kako so bila porabljena. Skupaj je 964.000 zavarovancev lani s prispevki vplačalo pet milijard evrov v Zpiz, kar pomeni 435 evrov na mesec na zavarovanca. Pri teh skupnih podatkih je pomembno opozoriti na razliko med zaposlenimi pri pravnih osebah (podjetja, javni zavodi) in drugimi zavarovanci. Prvih je bilo 770.000 s povprečno bruto plačo 1974 evrov na mesec in ti so v povprečju vplačali 476 evrov mesečnega prispevka za Zpiz. Povprečna plača te skupine se tudi upošteva kot povprečna slovenska plača. Potem pa imamo še skoraj 200.000 zavarovancev zaposlenih na drugih osnovah ali delodajalcih (pri fizičnih osebah, samostojni podjetniki, kmetje, pogodbene zaposlitve ...). Zanje je značilen bistveno nižji prejemek in v povprečju prispevajo za Zpiz 200 evrov na mesec manj, kar je seveda ključno za višino pokojnine. Poleg zbranih sredstev od prispevkov je Zpiz dobil potem še 1,1 milijarde evrov iz državnega proračuna, 50 milijonov evrov od Kada, skupaj torej 6,2 milijarde evrov.
Na drugi strani pa je Zpiz za redno izplačilo pokojnin porabil pet milijard evrov, torej enak znesek, kot je bilo vplačanih prispevkov. Proračunska sredstva pa so bila pravzaprav namenjena za druga izplačila Zavoda po raznih zakonih (npr. invalidi, veterani ...), nadomestila in razne dodatke k pokojninam ter za zdravstveni prispevek upokojencev, ki ga Zpiz potem nakaže na ZZZS. Pomemben je torej podatek, da s prispevki za pokojninsko zavarovanje zberemo zadosti sredstev za izplačilo rednih pokojnin (800 evrov povprečno na mesec ob 37 letih delovne dobe), dodatni proračunski denar pa gre za druga izplačila in dodatke po raznih zakonih ter zdravstveni prispevek, na katerega hitro radi pozabimo.
Če so se ljudje pred letom 2000 upokojevali pri petdesetih, je danes povprečna starost novih upokojencev 61 let in realno je pričakovanje, da bomo to mejo v prihodnjih tridesetih letih dvignili na, denimo, 67 let.
V povprečju se torej račun ob današnjih razmerjih »izide«, izstopajo pa nižji prejemki. V tabeli je prikazano, da imamo kar 200.000 zavarovancev v vseh drugih oblikah zaposlitve, katerih (prijavljeni) dohodki so v povprečju le malo nad minimalno plačo, in na podlagi njihovega plačevanja prispevka za Zpiz bi bili ob 37-letni povprečni delovni dobi in 22 letih prejemanja pokojnine upravičeni do samo 459 evrov pokojnine (stolpec »pokojnina iz plačanega prispevka«). Razliko do zagotovljene pokojnine (626 evrov) jim mora pokrivati država. Podrobnejši podatki o teh zaposlenih so v spodnjem delu tabele. Lani smo imeli namreč kar 134.000 zavarovancev, ki so prejeli dohodke, nižje od zneska za minimalno plačilo prispevkov (60 odstotkov povprečne plače), in bi na podlagi tega dobili le 485 evrov pokojnine. Za prejemanje zagotovljene pokojnine pa bi morali plačevati 372 evrov prispevkov za Zpiz, torej od mesečne bruto plače 1528 evrov. Zavarovancev z nižjimi prejemki je bilo kar 423.000 ali 43 odstotkov vseh.
Ti podatki pokažejo, da nimamo problema z vzdržnostjo pokojninskega sistema, temveč z višino prejemkov zaposlenih. Če skupaj kar 134.000 zaposlenih prejema manj kot 850 evrov neto, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 evrov pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov. Primanjkljaj danes torej izhaja iz nizkih plač in nizke ustvarjene dodane vrednosti, ne pa iz pokojninskega sistema.
Dodana vrednost na zaposlenega v gospodarstvu (v podjetniškem sektorju) je v Avstriji še enkrat višja kot pri nas in edino to lahko zvišuje prejemke prebivalstva.
Kljub temu danes vplačila prispevkov pokrijejo izplačila pokojnin, izpostavlja pa se prihodnje razmere, ko naj bi se zaradi neugodnih demografskih gibanj povečalo nesorazmerje med vplačili in izplačili pokojninske blagajne. Pri tem se v skoraj vseh napovedih navaja podatek iz analize, pripravljene na ravni EU Ageing report, ko bomo morali v Sloveniji za pokojnine leta 2050 nameniti kar 15,7 odstotka BDP, več kot katerakoli država v EU. A ko pogledamo projekcije prebivalstva (prav tako pripravljene na ravni EU), ugotovimo, da je pričakovano staranje prebivalstva v naši državi približno na povprečju celotne Evropske unije, da bo torej pri polovici držav delež starejših celo večji. Zanimivo, da se ob tem podatku potem nihče ne sprašuje, zakaj neki naj bi potem ravno v Sloveniji namenjali daleč največ sredstev za pokojnine.
Kot sva s prof. dr. Jožetom Damijanom pred dvema letoma pojasnila v članku v Delu, je takšen rezultat posledica treh dvomljivih predpostavk izračunov. Kot prvo je upoštevano omenjeno visoko število upokojencev (624.000), pri čemer niso vsi ti v resnici upokojenci. Druga ključna predpostavka je, da se bodo tudi čez trideset let ljudje upokojevali pri podobni starosti kot danes kljub podaljšanju življenjske dobe. Italijani so v isti analizi upoštevali, da bodo delali do 70. leta starosti, kar jim je seveda zmanjšalo načrtovani delež za pokojnine. Tretjič pa smo v Sloveniji predvideli tudi močno povečanje zneska pokojnine, kar je dodatno povečalo izdatke zanje. Hrvatje so v projekciji predvideli, da bodo njihovi upokojenci prejemali skoraj petkrat nižje pokojnine, zaradi česar načrtujejo polovico manjši delež teh izdatkov v BDP in so videti kot ena pokojninsko najbolj vzdržnih držav (in to ob večjem deležu starejših!). Zaradi navedenih razlogov lahko ocenimo ta predvidevanja kot dvomljiva. Če bi analiza samo spodbujala potrebne korekcije pokojninske zakonodaje in povečano skrb za dodatno pokojninsko zavarovanje, ne bi bilo s tem nič narobe. A na žalost daje tudi dokaj negativen signal o dolgoročni finančni vzdržnosti naše države (k sreči finančni trgi tega preveč ne spremljajo ali ne verjamejo).
Da slika ni tako črna, lahko dokaj poenostavljeno preverimo tudi drugače. Na priloženi sliki je prikazan delež starejših v odstotkih od celotne populacije. Z modro črto je prikazano gibanje, ki ga vidimo najpogosteje, in sicer delež prebivalcev, starejših od 65 let. Ta se je s 14 odstotkov leta 2001 povečal na današnjih 21 odstotkov, po projekciji pa naj bi bil leta 2050 večji od 30 odstotkov in se potem tu ustalil. To gibanje upravičeno vzbuja skrb o zmožnosti prihodnjega izplačila pokojnin. Vendar pa zanemarja, da se z leti podobno kot pričakovano trajanje življenja spreminja tudi letnik prehoda v status upokojencev. Če so se ljudje pred letom 2000 upokojevali pri petdesetih, je danes povprečna starost novih upokojencev 61 let in realno je pričakovanje, da bomo to mejo v prihodnjih tridesetih letih dvignili na, denimo, 67 let. Seveda bo ta sprememba zahtevala tudi prilagoditve za določena delovna mesta, a v drugi polovici stoletja naj bi se pričakovano trajanje življenja bližalo 90 letom. Povprečno prejemanje pokojnine bo zato tudi ob kasnejšem odhodu v pokoj še naprej trajalo več kot dvajset let, enako kot danes ali kot pred tridesetimi leti.
Ob navedeni predpostavki (dvig povprečne starostne meje za upokojitev po eno leto vsakih naslednjih pet let, torej na 67 let leta 2050) bi se število upokojencev gibalo, kot kaže rdeča črta na sliki. Delež upokojencev brez sorazmernih delov se je zadnja leta tako gibal okoli 26 odstotkov celotne populacije in ob navedenih spremembah pokojninske zakonodaje bi se postopoma povečal za dobri dve odstotni točki, kar je javnofinančno vsekakor vzdržno in ne kaže na kolaps pokojninskega sistema (kljub tudi nekoliko manjšemu deležu zavarovancev).
Podoben izračun dobimo tudi, če simuliramo delež zaposlenih v starostnem razredu od 60 do 69 let. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je v tem razredu v Sloveniji zaposlenih 19 odstotkov prebivalcev, na Švedskem, denimo, jih je bilo 45 odstotkov že leta 2017. Če bi torej postopoma dvigovali upokojitveno mejo po prej omenjenem načrtu, bi v dvajsetih letih dosegli šele trenutno zaposlenost starejših na Švedskem. To bi se odrazilo v povečanem številu upokojencev za kakih 50.000, število zaposlenih (zavarovancev) pa bi se vrtelo okoli 900.000. Razmerje med upokojenci in zaposlenimi bi bilo seveda nekoliko slabše od današnjega, vendar daleč od neobvladljivega. Z dodatnim prispevkom države iz drugih davčnih virov lahko tudi naprej pričakujemo sprejemljive pokojnine in v povprečju tudi več kot dvajset let njihovega prejemanja. Seveda ob omenjenem dvigu upokojitvene starosti.
Ključni okvir pokojninske reforme
Če povzamemo, nas v prihodnjih letih nedvomno čaka postopno dvigovanje starostne meje za upokojitev. Glede na pričakovano gibanje prebivalstva bi, denimo, to mejo dvigovali po eno leto vsakih pet let, kar bi ohranjalo vzdržno število upokojencev in razmerja do zaposlenih ter tudi več kot dvajsetletno prejemanje pokojnine ob štiridesetih letih dela (kot velja že desetletja). Ob prehodnih določbah in prilagoditvi pogojev za zahtevnejše poklice ter daljši delovni dobi bi morali uvesti tudi upoštevanje dohodkov celotnega obdobja zaposlitve (z ustrezno korekcijo odmernih odstotkov), in to je pravzaprav ključni okvir potrebne pokojninske reforme za prihodnja desetletja.
Navedene spremembe bi omogočale, da bi s prispevki zbrali zadosti denarja za izplačevanje sorazmernih in tudi sprejemljivih pokojnin glede na vplačane prispevke. Večji izziv bo pri prejemnikih nizkih dohodkov, ki se odrazijo v še nižji pokojnini. Tu mora seveda poseči država, tudi z nadzorom pri vplačevanju zadostne višine prispevkov za zagotavljanje minimalne pokojnine. Vsi ti izračuni pokažejo, da z omenjenimi spremembami lahko zagotavljamo vzdržnost pokojninskega sistema. Težave v večji meri izvirajo iz nižje ustvarjene dodane vrednosti v državi in najnižjih plač, ki se potem odražajo tudi v (prenizkih) pokojninah. In tega ne moremo reševati s pokojninskimi reformami niti s spremembami obdavčitve, temveč samo z rastjo produktivnosti. Dodana vrednost na zaposlenega v gospodarstvu (v podjetniškem sektorju) je v Avstriji še enkrat višja kot pri nas in edino to lahko zvišuje prejemke prebivalstva.
* Vir vseh podatkov o višini pokojnin, številu upokojencev in zavarovancev ter drugih prejemkih so razne publikacije, poročila in statistike Zpiza, Sursa, Ajpesa in podatki Ministrstva za finance o mesečnih gibanjih javnih financ. Aktualni podatki se nanašajo praviloma na povprečje lanskega leta (2021).
