Dobro jutro: Strehica

Odkar imam visoko gredo, to pa je zdaj tretja sezona, se namreč ukvarjam z dilemo, ali moji paradižniki potrebujejo zavetje nad sabo ali ne. Nekateri pravijo, da ja, drugi obvezno ja, tretji pa so prepričani, da bodo paradižniki črni s streho ali brez. In potem si pomagaj, če moreš. Prvo sezono sem samozavestno (in z namenom, da si ne bom uničila lepega kuhinjskega razgleda z neko ponjavo) posadila paradižnike, občudovala debele zelene sadeže, močna stebla in liste, nekega jutra pa me je pričakal kup rumeno-zeleno-črne nesreče. Čez noč je pridelek vzela bolezen, počrnila plodove, posušila liste, skratka vse skupaj sem izruvala iz zemlje in vrgla v kanto. Drugo leto sem po priporočilih, da manj tvegam s paradižnikom češnjevcem, ki da ni tako občutljiv, posadila tega.

Ampak lansko poletje so se potem tako ali tako vsi hvalili z odličnim pridelkom, češ da je bila sezona vroča, suha, skratka odlična. Okoli mene so pobirali mesnate rdeče sadeže, jaz pa s svojimi mini kroglicami v več dnevih nisem sestavila niti ene spodobne solate. Zdaj, ko pač ne morem zaupati vedeževalkam, vremenoslovci pa nočejo dolgoročno napovedati, ali me čaka dolgo vroče poletje, ne vem, kaj bi.

»Če želimo imeti domač paradižnik, ga ni več smiselno gojiti brez zaščite, kot so visoki predori, rastlinjaki ali napušč strehe«, pišejo kmetijski strokovnjaki. Kajti plesen, ki ga napada, je postala veliko bolj agresivna kot pred leti. Spet drugi, in ni jih malo, prisegajo na modro galico, na njivsko preslico, žajbljev čaj ali pa zapikujejo v zemljo bakrene paličice. Vendar se mi vedno bolj zdi, da se vsi na koncu vrnejo k strehici. Dodajajo, da mora biti kvalitetna. In zdaj imam seveda novo vprašanje: kaj pa je to kvalitetna strehica in kje se jo dobi? Ko sem pred časom spraševala po trgovinah, so me gledali tako, kot da sem prva, ki me to zanima.