EU brez popustov
V naslednjo hladno sezono bodo lahko z optimizmom šle samo države, ki bodo precepile najmanj dve tretjini ljudi nad 50 let.
Odpri galerijo
FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters
Cepilna neučinkovitost EU že zdaj postaja vse bolj zgodovinski zgled, kako lahko nevešča in neosredotočena politika v nekaj potezah zapravi vso prednost, ki jo je EU konec lanskega leta za izvedbo množičnega cepljenja gotovo imela. V EU so (razen Moderne) locirani proizvodni obrati vodilnih inovatorjev in proizvajalcev cepiv proti covidu-19 (AstraZeneca, Pfizer-Biontech, Curevac, Bayer, Novartis). In še na jesen leta 2020 so bili prav vsi našteti farmacevti kot šolarčki pripravljeni sedeti v vrsti pred politiki EU in poslušati njihove želje ter si naskrivaj beležiti njihove finančne ponudbe. To je politikom EU očitno tako zelo stopilo v glavo, da so v pogajanjih s farmacevti mislili predvsem na to, kako bodo pripravili čim bolj (samo)všečna sporočila za javnost, v katerih so se hvalisali z rekordno nizkimi izpogajanimi cenami cepiv in obljubljali popolno pravičnost pri preskrbi vseh držav EU, ter še dobrodelno zalaganje velikega dela nerazvitega sveta z neporabljenimi cepivi.
Medtem so Donald Trump (karkoli že politično mislimo o njem), Boris Johnson in Benjamin Netanjahu tiho trgovali in sklepali posle za precej višje zneske, s katerimi so se hvalili politiki EU, ki so s tem želeli dokazati svojo davkoplačevalsko »prijaznost«. Rezultati so vidni. Vsi »prihranki«, ki so jih politiki EU dosegli z »dobrimi pogodbami«, so pljunek v morje v primerjavi s škodo, ki jo EU doživlja in jo bo še naprej trpela zaradi pomanjkanja cepiv in posledičnega zamika ciljev precepljenosti. Medtem ko v Združenem kraljestvu in ZDA (da o Izraelu ne govorim) zaradi uspešne precepljenosti povsem realno zaključujejo zgodovinsko izkušnjo pandemije covida-19, EU kljub svojim farmacevtskim tovarnam (ki iz EU izvažajo cepiva) ostaja neprecepljena ter s slabo življenjsko in ekonomsko perspektivo tudi v prihodnje. Celo nemška pregovorna učinkovitost pri obvladovanju pandemije se je ob rezultatih cepljenja sesula v prah. Naj ekonomisti EU še tako pridno računajo projekcije ekonomskega okrevanja v drugi polovici leta, je virusna biologija tista, ki bo zares odločila.
Septembra bo namreč prišla jesen in hladno seštela delež cepljenih nad 50 let (dejavnik polnjenja bolnišnic) in delež vseh cepljenih (dejavnik širjenja epidemije) in nato izdala račun, ki ga bomo kot družba in država in ekonomija EU plačali za prihodnjo hladno sezono. Brez popustov.
Ker torej že zdaj vemo, da bo naslednjo hladno sezono virus ostal globalno in lokalno prisoten, in bo njegov vpliv na življenje najbolj določala precepljenost, je edina resna strategija pridobiti čim večjo količino (registriranih) cepiv in precepiti čim večji delež zdravstveno najbolj ogroženih. In za ogroženost zaradi virusa vemo, da je daleč najpomembnejši dejavnik starost. Zato je v trenutku, ko grozi nova poplava virusnih okužb, treba opustiti vse načrte in strategije cepljenja, razen osnovne, po kateri je treba čim prej precepiti vse starejše – sistematično od desetletja do desetletja navzdol. Ogroženost starejših ob morebitnem zbolevanju daleč presega ogroženost zaradi kateregakoli drugega dejavnika, zato je treba do polne precepljenosti vseh starejših, ki se želijo cepiti, opustiti vse druge računice s cepljenjem poklicnih skupin, pomembnih za delovanje države. Cepiti maturante pred šestdesetletniki – kdo si lahko izmisli kaj takega! Bo pač treba nekoliko bolj organizirati izvedbo mature – ko gre za življenja, postane vse drugo manj pomembno.
V naslednjo hladno sezono bodo lahko z optimizmom šle samo države, ki bodo precepile najmanj dve tretjini ljudi nad 50 let in bile zmožne do jeseni cepiti tudi vse druge, ki to želijo – ter s tem doseči več kot 60-odstotno splošno precepljenost. Čim nižja bo precepljenost v državi, izrazitejši bodo dolgoročno ostali problemi (vsaj delno) s socialno izolacijo in drugimi preventivnimi ukrepi zaradi vztrajanja nalezljivosti in resnosti bolezni (potrebe po hospitalizaciji, smrtnost, dolgoročne psihosomatske posledice bolezni). Ob tem pa bodo prebivalci EU, do zdaj ene najbogatejših regij sveta, zavistno opazovali normalizacijo življenja v ZDA, Združenem kraljestvu, na Kitajskem in še marsikje.
Ob nedoseganju ustrezne precepljenosti in posledičnem ponovnem zapiranju življenja se naslednjo jesen v EU lahko bojimo izbruhov nezadovoljstva, ki se ne bo ustavilo samo pri posameznih množičnih protestih, saj bodo nacionalni politiki za svoje politično preživetje morali najti razloge za vse večjo revščino – socialno, ekonomsko, psihološko, civilizacijsko. In seveda vemo, kje bodo politiki našli razloge in kakšne recepte bodo uporabili za svoje preživetje – ne nazadnje smo se takih tragičnih kuharij na teh prostorih preobjedli že pred nekaj desetletji.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Medtem so Donald Trump (karkoli že politično mislimo o njem), Boris Johnson in Benjamin Netanjahu tiho trgovali in sklepali posle za precej višje zneske, s katerimi so se hvalili politiki EU, ki so s tem želeli dokazati svojo davkoplačevalsko »prijaznost«. Rezultati so vidni. Vsi »prihranki«, ki so jih politiki EU dosegli z »dobrimi pogodbami«, so pljunek v morje v primerjavi s škodo, ki jo EU doživlja in jo bo še naprej trpela zaradi pomanjkanja cepiv in posledičnega zamika ciljev precepljenosti. Medtem ko v Združenem kraljestvu in ZDA (da o Izraelu ne govorim) zaradi uspešne precepljenosti povsem realno zaključujejo zgodovinsko izkušnjo pandemije covida-19, EU kljub svojim farmacevtskim tovarnam (ki iz EU izvažajo cepiva) ostaja neprecepljena ter s slabo življenjsko in ekonomsko perspektivo tudi v prihodnje. Celo nemška pregovorna učinkovitost pri obvladovanju pandemije se je ob rezultatih cepljenja sesula v prah. Naj ekonomisti EU še tako pridno računajo projekcije ekonomskega okrevanja v drugi polovici leta, je virusna biologija tista, ki bo zares odločila.
Septembra bo namreč prišla jesen in hladno seštela delež cepljenih nad 50 let (dejavnik polnjenja bolnišnic) in delež vseh cepljenih (dejavnik širjenja epidemije) in nato izdala račun, ki ga bomo kot družba in država in ekonomija EU plačali za prihodnjo hladno sezono. Brez popustov.
FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters
Ker torej že zdaj vemo, da bo naslednjo hladno sezono virus ostal globalno in lokalno prisoten, in bo njegov vpliv na življenje najbolj določala precepljenost, je edina resna strategija pridobiti čim večjo količino (registriranih) cepiv in precepiti čim večji delež zdravstveno najbolj ogroženih. In za ogroženost zaradi virusa vemo, da je daleč najpomembnejši dejavnik starost. Zato je v trenutku, ko grozi nova poplava virusnih okužb, treba opustiti vse načrte in strategije cepljenja, razen osnovne, po kateri je treba čim prej precepiti vse starejše – sistematično od desetletja do desetletja navzdol. Ogroženost starejših ob morebitnem zbolevanju daleč presega ogroženost zaradi kateregakoli drugega dejavnika, zato je treba do polne precepljenosti vseh starejših, ki se želijo cepiti, opustiti vse druge računice s cepljenjem poklicnih skupin, pomembnih za delovanje države. Cepiti maturante pred šestdesetletniki – kdo si lahko izmisli kaj takega! Bo pač treba nekoliko bolj organizirati izvedbo mature – ko gre za življenja, postane vse drugo manj pomembno.
V naslednjo hladno sezono bodo lahko z optimizmom šle samo države, ki bodo precepile najmanj dve tretjini ljudi nad 50 let in bile zmožne do jeseni cepiti tudi vse druge, ki to želijo – ter s tem doseči več kot 60-odstotno splošno precepljenost. Čim nižja bo precepljenost v državi, izrazitejši bodo dolgoročno ostali problemi (vsaj delno) s socialno izolacijo in drugimi preventivnimi ukrepi zaradi vztrajanja nalezljivosti in resnosti bolezni (potrebe po hospitalizaciji, smrtnost, dolgoročne psihosomatske posledice bolezni). Ob tem pa bodo prebivalci EU, do zdaj ene najbogatejših regij sveta, zavistno opazovali normalizacijo življenja v ZDA, Združenem kraljestvu, na Kitajskem in še marsikje.
Ob nedoseganju ustrezne precepljenosti in posledičnem ponovnem zapiranju življenja se naslednjo jesen v EU lahko bojimo izbruhov nezadovoljstva, ki se ne bo ustavilo samo pri posameznih množičnih protestih, saj bodo nacionalni politiki za svoje politično preživetje morali najti razloge za vse večjo revščino – socialno, ekonomsko, psihološko, civilizacijsko. In seveda vemo, kje bodo politiki našli razloge in kakšne recepte bodo uporabili za svoje preživetje – ne nazadnje smo se takih tragičnih kuharij na teh prostorih preobjedli že pred nekaj desetletji.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
