V nadaljevanju preberite:

Karkoli si že mislimo o Francozih, njihovem kulturnem imperializmu, vzvišenosti in (občasni) aroganci, nekaj delajo prav. Ljudje so se po odprtju kinodvoran maja množično vrnili v kina. Za kratek, intimen 70-minutni filmček Mamica režiserke Céline Sciamma (predstavljen je bil na virtualnem Berlinalu) so se pred kini vile vrste. Svetovno akreditirano občestvo je na Berlinalu Mamico gledalo na tv-zaslonih, Francozi jo gledajo v kinu. Tuji kolegi, ki imajo po festivalu čas še malo pohajkovati po Azurni obali ali Provansi, so sporočali, da se v multipleksih v Nici ob devetem delu Hitrih in drznih že predvajata canski lavreat Titan in otvoritveni film Annette.

Francozi te stvari delajo bolje. Francoski predsednik Macron je entuziazem nad zlato palmo izrazil po twitterju, kjer je Julii Ducournau čestital za nagrado, »ki poudarja predrznost in enkratnost francoske kinematografije«. Po drugi strani je slovenska manjšinska koprodukcija Morena hrvaške režiserke Antonete A. Kusijanović osvojila zlato kamero za najboljši prvenec. Zlata kamera ni kar tako, v preteklosti so jo med drugim prejeli Jim Jarmusch, Ildikó ​Enyedi, Mira Nair, John Turturro, Jafar Panahi, Miranda July in Steve McQueen. Naštel sem samo režiserke in režiserje, ki so kasneje zmagovali na največjih festivalih, prejemali oskarjevske nominacije ali uspešno prestopili v filmski mainstream. Če ste se spraševali, ali se je politika na obeh straneh meje kakorkoli odzvala, se vprašajte še enkrat.