Globalna vas

Učitelj letenja Sašo Knez je lepo rekel: »Letalstvo je indikator gospodarstva, kot je bober indikator okolja. Nekaj se vidi, a bistvo je pod vodo.« Pri bobru, jasno. Za gospodarstvo je dobro, da je čim bolj – nad vodo. In smo poleteli – virtualno, seveda - najprej do letališča Ruardi v Zagorju, se nato dvignili nad Zasavje, preleteli Slovenijo, se ustavili pri Pipistrelu v Ajdovščini, vrgli oko na indijske zračne sile, katerih pilote je izšolal prav Knez v svoji Pipistrelovi akademiji, nazadnje pa pristali na letališču v Mollisu, v Švici, za Kneza najbolj nelogičnem mestu za letenje, kar si jih je mogoče zamisliti: lociranem med skalami in prepadnimi stenami.
 
A letališče je kljub temu oblegano. Med drugim ima letalsko šolo, podjetje za nove helikopterje, helikopter za reševanje, gostinski lokal in dovozno pot za letala, ki je tudi – pazite – kolesarska steza. To ni kot v Trbovljah, kjer za potrebe kolesarske steze do nenormalnosti zožijo mestno ulico. In tam okrog Mollisa so tudi parkirišča za avte. V desetih letih se je zgodil en sam incident, ko je helikopter priletel preblizu kolesarja … Kako je to mogoče? Ali povedano med vrsticami: kako je mogoče iz zagorskega pristajališča Ruardi narediti slovenski Mollis? Menda je čisto preprosto: nehati moramo misliti lokalno in začeti razmišljati globalno. Če še kdo razmišlja pretežno v slogu kako nekaj ne narediti, bo moral čim prej zamenjati miselnost in začeti razmišljati obratno: dati vse od sebe in narediti, ker se v svetu mnogi že zavedajo, da je treba delati za isto idejo, ker se sile – enako kot v zraku – tudi na zemlji seštevajo. Ker je svet postal globalen, je treba tudi delati, živeti, misliti globalno. In za konec: ali zna kdo po vsem povedanem in glede na to, kaj vse se že dogaja tudi na zagorskem Ruardiju, odgovoriti na preprosto vprašanje, kakšna je potemtakem razlika med Kraljevimi zračnimi silami in Zagorjem? Jasno: ni je, ker oboji delajo v istem globalnem svetu z istimi globalnimi cilji … Sem izvedela, da Zagorjane od trenutka, ko so slišali tole o silah, muči še eno vprašanje: ali to morda pomeni, da je njihov Švagan – kralj?
 
Z višin se tudi dlje in več vidi. A kakor koli je v zraku lepo, se je včasih treba spustiti na zemljo. Kako ta hip kaže zasavskemu kotu? Trbovljam ne najbolje. Prva gospodična Gabrič se bo morala, slišim, v kratkem zglasiti na protikorupcijski komisiji, da razčistijo zadeve okrog bivših nadzornikov Komunale in njene vloge pri polomiji. Ker je bila Gabrič enkrat že zadržana, vlada velik strah, da bo zadržana še vse do 18. novembra, torej do volitev, ker za kandidata za župana res ni dobro, da dobiva pošto od KPK. Volivci znajo to kaznovati. Če vprašate mene, bi moral vskočiti Knez s svojo filozofijo: gospodična Gabrič, prenehajte razmišljati, kako ne priti na KPK, naredite vse, da pridete.
 
Povsem drugačna je situacija v Hrastniku. Župan Miran Jerič res daje vse od sebe, da Jože Velikonja postane novi šef Ceroza. Prvič v obstoju Ceroza bo  ravnal protilokalno in ustoličili direktorja brez javnega razpisa. Ne pravijo zaman Nezasavci, da se demokracija v Zasavju konča za zagorsko občinsko mejo. Znotraj kraljevih meja je pa tako, da prvemu Zagorjanu Švaganu pri širjenju demokracije pomagajo tudi v klubu borilnih veščin Pon Do Kwan.. Pred dnevi so mu podarili mojstrski črni pas, drugi dan …