Slovenščina in z njo identiteta se je začela v odnosu do knjig in očitno se bo tudi končala v odnosu do knjig.

Galerija
Z leti imam vse več prijateljev, s katerimi se pogovarjam v drugih jezikih. Moj edini zares živi vsakodnevni stik s slovenščino je pisanje. FOTO: Jure Eržen/delo
Sprehod po mestu me odpelje v knjigarno. Hodim med njenimi polnimi policami in fantaziram o tem, da bi bila kakšna knjiga v slovenščini. To ni prigoda iz življenja nekoga, ki se potepa po krajih, kjer materni jezik ni slovenščina. To je hiter skok v Konzorcij leta 2200.
To leto berem pretežno v angleščini. Ko sem januarja priletela v zahodno hemisfero, sem imela s sabo le tri knjige v slovenščini, ki so mi tako ali drugače služile kot delovno gradivo: Pogodbo Mojce Širok, Vzhodno od raja Johna Steinbecka in Neznosno lahkost bivanja Milana Kundere. Seveda sem jih že davno pustila za sabo, v skupnostnih knjižnicah, v katerih popotniki puščajo prebrano in jemljejo novo čtivo.
Ko je pred dvema mesecema v ZDA priletela prijateljica, sem jo prosila, da mi s sabo prinese nekaj manjših stvari, ...
Komentarji