V kolumni preberite:
»Včeraj me je nekdo zaprosil za roko,« je v objavi na facebooku zapisala 33-letna Kijevčanka Leda Kosmačevska. »Rekla sem 'ja' in tako bom postala žena vojaka. Ne zato, ker bi ga ljubila, ampak zato, ker predsednik moje države še vedno ne odgovarja na zahtevo družbe po legalizaciji istospolnih porok.« Njen bodoči mož je njen dolgoletni prijatelj, ki je že 15 let v istospolni partnerski zvezi in se je kot prostovoljec priglasil ukrajinski vojski takoj po začetku ruske invazije, ta čas pa pričakuje, da bo poslan na še posebno izpostavljeno bojno fronto. Za edino vrsto poroke, ki mu je dovoljena, se je odločil, ker nima živih sorodnikov, boji pa se, da bi se iz vojne vrnil v vreči za trupla. Poroka mu omogoča, da ga nekdo v primeru smrti identificira, po njem deduje, izvrši njegovo posmrtno voljo ter ga pokoplje. »Da postanem žena, sem se odločila, ker imam rada svojo domovino in ker upam, da ima ona dovolj rada svoje državljane, da zanje poskrbi ne glede na spol in spolno identiteto.« Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je na pozive skupnosti LGBTIQ+ za ureditev njihovih človekovih pravic dejal, da čas za spreminjanje ustave med vojno ni pravi, ter privolil v znano tehnicistično ureditev v obliki registracij partnerstev.
