Kdo neki tam poje? (* Ko to tamo peva?)
Hitrost gradnje drugega tira je za zdaj natanko takšna, kot jo je leta 2014 predvidel dr. Gašperšič. Tja do leta 2044 jo bomo menda le zgradili.
Odpri galerijo
Koprski zapor (še) ni Sing Sing. Foto Mavric Pivk
Dva prijatelja iz Avstrije sem potipal, če je pri njih tudi tako, kot v Sloveniji, da država prodaja domače banke tujcem. Malo čudno sta pogledala in ustrelila nazaj: »Neeeeein! Avstrijske banke kupujejo tuje banke!«
Res so čudni ti Avstrijci! Pa Italijani tudi, ker počnejo natanko isto. Tudi njihove banke (nemalokrat) bankrotirajo, ampak tujcev zlepa ne spustijo k sebi. Zato je ugotovitev, do katere se je prebila Alenka Bratušek že pred dvema dnevoma, za Slovence zgodovinska: »Drugi tir je ekonomsko upravičena naložba« in »Madžari: hvala, ne!«
Ne bom pogreval starih stališč nekdanjih slovenskih vlad niti stališča vlade Alenke Bratušek izpred komaj petih let, ker bi bil dolgočasen. In ne bomo pikolovsko analizirali, koliko časa in denarja so namenili odgovorni v tej državi, da so (kljub trudu v nasprotno smer) prišli do dveh omenjenih spoznanj, ki jih nekateri brezplačno lajnamo že dolga leta. Toda v teh občutljivih strateških trenutkih velja nujno opozoriti na skrajno budnost, saj bi bilo res nenavadno čudno, če bi Alenki zdaj uspelo pripeljati vlak mirno do morja brez vseh profesorjev, sodnikov, duhovnikov, vilijev, civilnih gibanj, mister 5 procentov in množice drugih avto-rit-tet. Že v sami vladi imajo vkopane tempirane mine. Vsak trenutek lahko, kdo stopi nanjo in en dan pred začetkom del, denimo vpraša: Ma, kaj ne bi preverili še enkrat ustreznosti trase?
Minister za gospodarstvo, ki popolnoma razume, zakaj je nesmiselno madžarskim elektrikarjem dovoliti nakup enega levega lendavskega hotela, pa bi vsekakor moral za kak dan na izobraževanje za poglobitev logističnih znanj. Preprosti transportni luški delavci mu lahko povedo, da pot blaga v neko državo nikakor ni odvisna od lastnika tračnic niti od tega, kdo je madžarski premier, ampak od malega milijona drugih veliko bolj trivialnih podrobnosti. Mar Zdravko res misli, da tovor vpraša: Čuj, v katero šino je vložil forinte Orban? In se potem usmeri na Madžarsko...? Mar res misli, da bi bilo iz tega razloga dobro dati ključno parcelo, ki zapre dostop do našega tretjega pomola Ištvanu Magyaru? Slovenija ima vsega dva pomola v Luki. Naj ju damo Ištvanu, Franzu Josefu in Luigiju Mortadelli?
V trenutkih slovesnega pričakovanja prve lopate na trasi bi bilo dobro vedeti, ali ima Slovenija kakšno rezervno možnost v primeru, da se evropski banki omrači zaupanje in izračuna hudo potencialno nevarnost nerentabilnosti proge. Samo ta, edina na svetu, bi bila nerentabilna. Vse druge v Sloveniji, ki imajo pol manj prometa, tečejo gladko dobičkonosno dalje. Edino ta, koprska, naj bi bila finančno usodno nevarna. Še posebej, če bi preveč verjeli investicijskemu programu. Hitrost gradnje je za zdaj natanko takšna, kot jo je leta 2014 predvidel dr. Gašperšič. Tja do leta 2044 jo bomo menda le zgradili.
Veliko hitreje sta iz koprskega zapora pobegnila dva zaporniška velemojstra. Če bi bil jaz šef te, zaporniško, kot se hvalijo, zelo razvite države, bi oba povabil z vsemi častmi v Slovenijo, jima zagotovil vsestranski odpustek in ponudil dobro plačano profesorsko mesto na fakulteti za penološke vede. Tako dobro, kot je Damnjan Mitrović pretuhtal slovenski zaporniški sistem, ga niti dolgoletni slovenski penologi niso.
V analizi tega primera smo namreč pozabili obdelati dve najpomembnejši dejstvi. Prvič: Le zakaj je pobeglemu zaporniku toliko do tega, da do podrobnosti razkrije celotno teoretično, tehnično umetelno in tudi dokumentirano plat izvedbe pobega? Se spominajte Metulja? Zbežali so torej iz najzloglasnejših zaporniških utrdb, pa ne bi iz Kopra! Od kod zaporniku motiv, potreba, po takšni neverjetni odkritosrčnosti? Samo zaradi balkanskega dokazovanja junaštva? Izdajanje begoljubne poslovne spretnosti končno ni fer do sebe in vseh drugih kolegov, ki bodo imeli poslej dvakrat težje delo za isti učinek.
In končno: Zakaj se nihče ne vpraša, čemu je bil omenjeni gospod sploh zaprt v Kopru, če je pa v Italiji prost kot ptiček na veji in je prej kot v tednu dni prišel do novih osebnih dokumentov. Je bil zgolj po naključju v slovenskem zaporu? Po krivici? Po nepotrebnem? Z nekim petim namenom? Ali pa Italija in Slovenija nista članici iste Unije? O čem se pogovarjamo? O teoretični hitrosti žaganj rešetk iz najtršega jekla? Ko to tamo peva?* (*Kdo koga vleče za nos?)
Res so čudni ti Avstrijci! Pa Italijani tudi, ker počnejo natanko isto. Tudi njihove banke (nemalokrat) bankrotirajo, ampak tujcev zlepa ne spustijo k sebi. Zato je ugotovitev, do katere se je prebila Alenka Bratušek že pred dvema dnevoma, za Slovence zgodovinska: »Drugi tir je ekonomsko upravičena naložba« in »Madžari: hvala, ne!«
Ne bom pogreval starih stališč nekdanjih slovenskih vlad niti stališča vlade Alenke Bratušek izpred komaj petih let, ker bi bil dolgočasen. In ne bomo pikolovsko analizirali, koliko časa in denarja so namenili odgovorni v tej državi, da so (kljub trudu v nasprotno smer) prišli do dveh omenjenih spoznanj, ki jih nekateri brezplačno lajnamo že dolga leta. Toda v teh občutljivih strateških trenutkih velja nujno opozoriti na skrajno budnost, saj bi bilo res nenavadno čudno, če bi Alenki zdaj uspelo pripeljati vlak mirno do morja brez vseh profesorjev, sodnikov, duhovnikov, vilijev, civilnih gibanj, mister 5 procentov in množice drugih avto-rit-tet. Že v sami vladi imajo vkopane tempirane mine. Vsak trenutek lahko, kdo stopi nanjo in en dan pred začetkom del, denimo vpraša: Ma, kaj ne bi preverili še enkrat ustreznosti trase?
Minister za gospodarstvo, ki popolnoma razume, zakaj je nesmiselno madžarskim elektrikarjem dovoliti nakup enega levega lendavskega hotela, pa bi vsekakor moral za kak dan na izobraževanje za poglobitev logističnih znanj. Preprosti transportni luški delavci mu lahko povedo, da pot blaga v neko državo nikakor ni odvisna od lastnika tračnic niti od tega, kdo je madžarski premier, ampak od malega milijona drugih veliko bolj trivialnih podrobnosti. Mar Zdravko res misli, da tovor vpraša: Čuj, v katero šino je vložil forinte Orban? In se potem usmeri na Madžarsko...? Mar res misli, da bi bilo iz tega razloga dobro dati ključno parcelo, ki zapre dostop do našega tretjega pomola Ištvanu Magyaru? Slovenija ima vsega dva pomola v Luki. Naj ju damo Ištvanu, Franzu Josefu in Luigiju Mortadelli?
V trenutkih slovesnega pričakovanja prve lopate na trasi bi bilo dobro vedeti, ali ima Slovenija kakšno rezervno možnost v primeru, da se evropski banki omrači zaupanje in izračuna hudo potencialno nevarnost nerentabilnosti proge. Samo ta, edina na svetu, bi bila nerentabilna. Vse druge v Sloveniji, ki imajo pol manj prometa, tečejo gladko dobičkonosno dalje. Edino ta, koprska, naj bi bila finančno usodno nevarna. Še posebej, če bi preveč verjeli investicijskemu programu. Hitrost gradnje je za zdaj natanko takšna, kot jo je leta 2014 predvidel dr. Gašperšič. Tja do leta 2044 jo bomo menda le zgradili.
Veliko hitreje sta iz koprskega zapora pobegnila dva zaporniška velemojstra. Če bi bil jaz šef te, zaporniško, kot se hvalijo, zelo razvite države, bi oba povabil z vsemi častmi v Slovenijo, jima zagotovil vsestranski odpustek in ponudil dobro plačano profesorsko mesto na fakulteti za penološke vede. Tako dobro, kot je Damnjan Mitrović pretuhtal slovenski zaporniški sistem, ga niti dolgoletni slovenski penologi niso.
V analizi tega primera smo namreč pozabili obdelati dve najpomembnejši dejstvi. Prvič: Le zakaj je pobeglemu zaporniku toliko do tega, da do podrobnosti razkrije celotno teoretično, tehnično umetelno in tudi dokumentirano plat izvedbe pobega? Se spominajte Metulja? Zbežali so torej iz najzloglasnejših zaporniških utrdb, pa ne bi iz Kopra! Od kod zaporniku motiv, potreba, po takšni neverjetni odkritosrčnosti? Samo zaradi balkanskega dokazovanja junaštva? Izdajanje begoljubne poslovne spretnosti končno ni fer do sebe in vseh drugih kolegov, ki bodo imeli poslej dvakrat težje delo za isti učinek.
In končno: Zakaj se nihče ne vpraša, čemu je bil omenjeni gospod sploh zaprt v Kopru, če je pa v Italiji prost kot ptiček na veji in je prej kot v tednu dni prišel do novih osebnih dokumentov. Je bil zgolj po naključju v slovenskem zaporu? Po krivici? Po nepotrebnem? Z nekim petim namenom? Ali pa Italija in Slovenija nista članici iste Unije? O čem se pogovarjamo? O teoretični hitrosti žaganj rešetk iz najtršega jekla? Ko to tamo peva?* (*Kdo koga vleče za nos?)
