Ko nas odtrga veter

Za praznike me je prijatelj povabil na jadrnico, ki jo je pred kratkim kupil za presenetljivo ugodno ceno. To se je jadrnici tudi poznalo, glavnemu jadru je manjkalo nekaj vrvi, motorju je po dveh minutah odpovedala vodna črpalka. Kljub temu je prijatelj v silnem entuziazmu odločil, da bi čim prej odplula, vreme je bilo čudovito in s popravili bi se po njegovem mnenju lahko ukvarjala tudi med plovbo. Vendar se mi tak predlog ni zdel sprejemljiv, čeprav vem, da ni hujšega kot dva kapitana na eni barki. Ampak če mi občutek v trebuhu reče, da mi nekaj v temelju ne ustreza, sem se tudi že zdavnaj odvadil pokimati in potrpeti.

Je pa seveda dejstvo, da imamo ljudje zelo različne občutke v trebuhih in postane nerodno, ko se s takimi razlikami znajdemo na isti barki. Jaz, recimo, na barki brez motorja in s sumljivim jadrom ne bi mogel biti miren kljub najlepšemu vremenu; in zato nisem hotel izpluti, dokler nisem privlekel rezervnega motorja in za silo zvezal jadra. Kar je šlo prijatelju seveda na živce, to je pri različnih občutkih v trebuhu skoraj nujno, tega še tako razumevajoče in široke glave ne morejo zares zgladiti.

Ampak po drugi strani se na barkah dogajajo še hujše stvari. So ljudje, ki morajo v trebuhu nenehno čutiti nekakšen srd – ali nevarnost ali celo zavrženost. Ne bom trdil, da jim je ta občutek prijeten, najbrž jim je po eni strani mučen, po drugi pa jim je tako varno in opojno domač, da ga zato nenehno lovijo in ga poskušajo ustvariti v sebi in okoli sebe. Morda zato, ker po nekih razlagah vsak človek vse življenje nostalgično, po koščkih išče in sestavlja svoje izgubljeno otroško gnezdo, tisti pozabljeni, opojni, rajski občutek.

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zaradi tega iskanja se menda nenehno zaljubljamo v podobne ljudi, take, ki nam s svojim glasom in gestami in pogledi vzburjajo koške davno pozabljenih spominov in strasti. In zaradi enakega iskanja si nekateri ljudje v svojih trebuhih vztrajno obnavljajo otroške občutke, čeprav so bili ti mogoče strašljivi ali stresni ali boleče zavrženi. Ampak ne glede na njihovo morebitno bolečnost se z njimi v trebuhu počutijo najbolj domače in jim telo takrat najbolj polno deluje.

Tako si vsaj mislim, ko, recimo, opazim, da določeni ljudje pri pogovorih, sestankih, celo na zabavah vedno znova pripovedujejo enake vrste zgodb, ki njim in njihovim poslušalcem izzovejo enake vrste občutek v trebuhih. Zgodbo, v kateri jih, recimo, nekdo ogroža ali napada ali zaničuje ali kaj takega. S tem seveda predvsem samim sebi priskrbijo želeni občutek v trebuhu, hkrati pa ga vsilijo tudi ljudem, ki so pač na isti barki. Tu se lahko zaplete, kajti ni rečeno, da vsi, ki so s teboj na barki, hrepenijo po enakem občutku v trebuhu.

Nekomu je v trebuhu domača zavrženost in tesnoba ali celo občutek, da mu nenehno strežejo po življenju nekakšni pritajeni sovražniki. Drugemu pa je domač optimizem in v vsakem človeku vidi le priročno možnost za klepet o načrtovanju dopusta ali kakšnega športnega podviga. In če se taka človeka znajdeta na isti barki, bodo bržkone nastale težave. Tisti, ki v trebuhu rabi ogroženost in bolečino, bo s svojimi zgodbami spravljal s tira drugega, ki v trebuhu potrebuje varnost in optimizem; in seveda obratno. Naj njune glave še tako odlično delujejo, bodo dolgoročno ostale brez moči, ker njuni trebuhi pač potrebujejo različne zgodbe, in tu ni pomoči. Biti v isti barki ni šala.

Zaradi tega iskanja se menda nenehno zaljubljamo v podobne ljudi, take, ki nam s svojim glasom in gestami in pogledi vzburjajo koške davno pozabljenih spominov in strasti. FOTO: Antonio Bronic/Reuters

Tudi zato se Slovenci na barkah in tudi zunaj njih pogovarjamo precej oprezno, pa ne zaradi narave našega jezika, ampak zaradi čudne nacionalne strasti, da želimo previdno, a vztrajno in vedno globlje drezati v sogovornika. Iz čistega užitka, tako se nam zdi; čeprav je morda v vsem tudi kaj temnejšega, zakamuflirana težnja po medsosedski kontroli ali kaj podobnega, kdo bi vedel.

Zato v medsebojnih pogovorih tudi plačujemo davek s tem, da so slovenski stavki nekam počasni in zapletajoči, ker se stalno malo preizkušamo in drezamo in skrivamo in zapletamo in odmikamo in vrtamo. In so zato naše besede brez lahkotne nevtralnosti in poljubnosti. Za igro intimističnega zalezovanja žrtvujemo tisto sprostitev, ki jo lahko prinese edino neobvezen klepet, ko v lastnih življenjskih banalijah loviš občutke, ne pa evidentiraš tujih slabosti. Saj imamo sosede Italijane, ki lahko tako poskočno, ritmično in gostobesedno govorijo samo zato, ker se jim nikoli ne zdi potrebno v sogovornika vrtati globlje od njegovega okusa za špagete, ribe, obleke, ženske, potovanja in kar je še stvari, ob katerih človek izpiha svoje emocije ter postane vesel in lahak kot perešček.

Tudi zato se Slovenci na barkah in tudi zunaj njih pogovarjamo precej oprezno, pa ne zaradi narave našega jezika, ampak zaradi čudne nacionalne strasti, da želimo previdno, a vztrajno in vedno globlje drezati v sogovornika. FOTO: Gorgev/Shutterstock

Ker Italijani pač uporabljajo pogovor zato, da se sprostijo, ne pa da bi se z besedami zavojevali in obvladovali. Za to so druga sredstva. In podobno gre tudi Američanom konverzacija bliskovito z jezika, ker jim je jasno, do kod sega območje, v katerem ljudje drug drugemu brez zadrege ubesedujejo svoje interese. Vse drugo pa po njihovem pojmovanju ne spada drugam kot v domače stanovanje ali v psihiatrovo pisarno. Ni torej čudno, da se nam zdijo Američani ali Italijani tako sproščeni, v resnici niso nič manj zavrti; so se pa zelo jasno odločili, da človek svojih življenjski problemov ne more rešiti s pogovorom na ulici in še manj na barki. Zato se tam raje zabavajo.

Vsak torej po svoje, itak nas določajo sonce, vode, hribi, doline, itak smo samo listi, prilagojeni svojemu drevesu. Razen ko nas odtrga veter in pristanemo na vodni gladini, brez lastne teže kot barke v jutranjem burinu.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.