Slovenci delamo več, damo več in dobimo manj

V Sloveniji vlada mit, da smo dobro plačani. Da smo kljub vsem pritožbam bistveno pred Hrvaško in južnimi sosedi. Resnica je nekoliko bolj zapletena. Na papirju zaslužimo več. V denarnici in trgovini pa vse pogosteje občutimo, da ni tako. In ko seštejemo še višje stroške življenja, postane jasno: Slovenci delamo več, damo več in dobimo manj.

Po uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (marec 2025) je povprečna bruto plača znašala 2496,61 evra. Hrvaški državni zavod za statistiko navaja, da je bila bruto plača v istem obdobju 2014 evrov. Razlika skoraj 500 evrov torej kaže na prednost Slovenije.

A razlika v neto plači je bistveno manjša. Slovenci smo v povprečju prejeli 1580,84 evra, Hrvati 1448 evrov. Razlika? Komaj 132 evrov. Slovenija torej pobere precej več davkov in prispevkov. Bruto razlika: +24 odstotkov, neto razlika: +9 odstotkov. Temu se na ministrstvu za delo morda reče »solidarnostni algoritem«, navzven pa deluje kot fiskalna akrobacija, v kateri izgubi ravno tisti, ki dela.

Bolj zadovoljni, vendar manj produktivni

Prebivalec Zagreba z razpoložljivim dohodkom realno dobi več kot Ljubljančan

Po podatkih Numbea je Ljubljana za skoraj 16 odstotkov dražja od Zagreba, če upoštevamo tudi stroške najema. Najemnine v Ljubljani so kar za 34 odstotkov višje, osnovna živila za 8 odstotkov dražja, restavracije za 13. Kar je še bolj zgovorno: lokalna kupna moč v Ljubljani je za 14,5 odstotka nižja kot v Zagrebu. To pomeni, da povprečen prebivalec Zagreba z razpoložljivim dohodkom realno dobi več kot Ljubljančan, čeprav ta prejme višjo plačo na papirju.

Vprašanje za ministrstvo za solidarno prihodnost: je ta model še skladen z Ustavo Republike Slovenije, ki pravi, da smo pred zakonom vsi enaki? Ali pa velja nova delitev: na tiste, ki (še) ustvarjajo, in tiste, ki se jim »ustvarja«?

Ironija postane popolna, ko gledamo, kako država iz tedna v teden išče nove vire prihodkov. Kaj še lahko obdavčimo? Stanovanja? Avtomobile? Zrak? Medtem ko politika govori o pravičnem plačilu delavcev in razrednem boju proti »bogatim«, je prav država tista, ki največ vzame delavcu. Ne delodajalec, ne tuji kapital, ne multinacionalke, ampak kar lastna država. Zahvala gre tukaj delodajalcu, ki v Sloveniji delavca plača 24 odstotkov več kot na Hrvaškem. Kdo torej koga izkorišča?

Ko od plače odštejemo osnovne življenjske stroške, hrano, stanovanje, energijo, ostane Slovencu manj kot Hrvatu. To ni več vprašanje socialne pravičnosti. To je vprašanje ekonomske učinkovitosti in konkurenčnosti. V globaliziranem svetu, kjer lahko talent dela od koderkoli, ni pomembno, koliko piše na plačilni listi. Pomembno je, koliko ti ostane in kaj si za to lahko privoščiš.

Če je nekdo v Zagrebu za isto delo plačan skoraj enako, a plačuje manj davkov in živi ceneje, zakaj bi izbral Ljubljano? Zaradi pokrajine? Boljših kolesarskih stez? Višje dohodninske lestvice?

Slovenija je fiskalna past za produktivne

Slovenija ni več davčna oaza za delavce. Je fiskalna past za produktivne. Sistemska rešitev bi bila nižja obremenitev dela, učinkovitejši javni sektor in večja povezanost med delom in rezultatom. Namesto tega poslušamo o dodatnih obremenitvah, solidarnostnih prispevkih in vedno novih razlogih, zakaj naj tisti, ki ustvarjajo, še malo bolj »prispevajo«.

Morda se res hecamo, a ni nujno, da se vsi smejimo. Bruto številke so iluzija. Kar šteje, je neto. In še bolj, kaj si za to lahko privoščimo.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga