Literatura v času norosti

Tematizacija norosti v literaturi ima dolgo in razvejeno tradicijo. Eno najboljših upodobitev idealistične norosti najdemo v Cervantesovem Don Kihotu, ki je obenem tudi njena jedka kritika: kdor ni kompatibilen z realnostjo, prej ali slej propade. A glavni junak prvega modernega romana uteleša prav posebno norost, na kar je med prvimi opozoril Gonzalo Ballester v knjigi Don Kihot kot igra (1975). Junak igra norost, jo racionalno obvladuje, pri čemer norosti nasploh ne gre razumeti kot brezumnost, ampak kot patološko rabo uma. Alonso Kihano, ki se okliče za viteza in se preimenuje v Don Kihota, interpretira svet, deluje in od drugih ljudi zahteva, da delujejo v srednjeveško-fevdalnem kodu. Ta cinična igra, ki zna biti zelo nevarna, daje junaku svojevrstno svobodo. Ta mehanizem je dandanes ...