Mama jim je kupila traktorje
Primorci se radi jezijo na oblast, ki jim je pobrala vse, kar se pobrati da. Pred leti jim je sicer poklonila dan pomorstva, potem pa veliko tega pomorstva preprosto sesekljala. Kot čebulo ali peteršilj. Morda so se prejšnje dni prav zaradi tega nekateri hudo znašali nad pomorskim praznikom. Pa tudi nad pomorsko šolo. Češ, kaj nam je sploh treba te šole, saj se pomorščaki lahko zaposlijo le na tujih ladjah. Torej jih šolamo za tujce, ki nas tako in tako le izkoriščajo. Naj ukinejo še šolo in jo preselijo na Reko ali v Hamburg!
Pirančani so bili pomorščaki dolgo prej, preden so sredi šestdesetih let začeli zidati industrijski turizem. Naša pomorska šola je začela delovati 1. marca 1947 v Žusterni, leto kasneje so jo preselili v Piran in potem leta 1962 odprli novo pomorsko šolo v Portorožu, nedaleč od nekdanje postojanke za hidroplane, škvera in ladjedelnice. Nasprotniki šolanja pomorščakov očitno ne vedo nič o morju. Ne vedo, da brez pomorščakov niti morja ne potrebujemo. Kaj ti bo morje, če ne greš nanj ali vanj? Pomorske kadre potrebuje tako Luka kot uprava za pomorstvo, ribištvo, pomorske agencije in špediterji, celo v turizmu brez pomorcev ne gre.
Slovenija bi bila pomorska država brez pomorščakov in brez ribičev. Bila bi tudi država brez zdravnikov in medicinskih sester. Brez zidarjev in brez inženirjev. Brez epidemiologov in kulturnih domov. Brez ladjarjev in brez letalcev. Kaj pa mi potrebujemo Splošno plovbo ali Adrio Airways, kajne! Bili bi država brez železnice in vodovoda. Brez viaduktov in elektrarn. Brez bank in zavarovalnic. Brez sobaric in brez kuharjev. Brez Tomosa in brez Droge Kolinske ... Gradili bi piramide s tujimi delavci, vendar jim ne bi dali dovoljenj. Še vojsko in policijo bi avtsorsali.
Tri milijončke gor ali dol, z levo roko v desni žep, trikrat posodiš, petkrat zastaviš, napihneš, oklestiš, obrneš, telovadiš z denarjem ... Garaško delo posvečenih.
Sloviti mostogradec Marjan Pipenbaher je to stanje duha takole položil rojakom: »Lahko uvažaš delavce, inženirjev pa ne. Čez pet let bo manjkalo tisoč inženirjev. Država mora imeti svoje inženirje, ki so ji lojalni in znajo nadzirati tujce. Če tega znanja nimaš, potem pride v vaš svet Kitaj'c, Francoz, Anglež, diamante in zlato poberejo, denar si razdelijo, domačinom ostane figa.«
Nasprotniki kanala C nič zahtevajo razpravo v državnem zboru. S tem močno žalijo Istrane. Če si en navaden kanal, ki bo morda nekoč ogrožal vodovarstveno območje, zasluži nujno poglobljeno razpravo v državnem zboru, kje so potem ti okoljebrižniki v primeru tirov neposredno čez vodni vir Rižana, po katerih se vsako leto že desetletja pelje tri milijone ton nafte in drugih strupenih snovi in so se že večkrat razlile v Rižanski dolini? Nobenih traktorjev, nič trmastih obupancev, nobenih izrednih sej parlamenta, nikjer Kovačiča in Primca ... Ravno nasprotno, po Kovačičevi zaslugi se nevarni tovori še danes vozijo direkt čez vodni izvir. Kako različna merila, kaj! Kje je tu pravica do enakopravne obravnave, pravica do enakopravne skrbi za čisto vodo?
Istrabenzovi šefi so menda upravičeno lahko mešetarili z milijoni. Tri milijončke gor ali dol, z levo roko v desni žep, trikrat posodiš, petkrat zastaviš, napihneš, oklestiš, obrneš, telovadiš z denarjem ... Garaško delo posvečenih. Ampak bistvo ostaja očem skrito. Ali Baba je s svojo četo borcev zakorakal v bogat koprski Sezam, v katerem so se svetili Banka Koper, OMV Slovenija, Droga, turizem v Portorožu, Postojni, Opatiji, zavarovalnica Adriatic, Istrabenz Plini, delčki Petrola, Mercatorja, Intereurope, Gorenja ... Sistem je imel kakih 75 podjetij in 5000 zaposlenih, bruhal denar, ga posojal, vlagal in plemenitil. Po komaj petih letih je ustvaril že 226 milijončkov izgub, 407 milijonov evrov dolgov in 143 milijonov evrov kreditov iz repo pogodb. Ob prvi priložnosti (krizi) se je »mojstrom« razletel. To ni bilo samo eno podjetje. To je bila slovenska Istra z bančništvom, kmetijstvom, hrano, energijo in turizmom. Mnogi so v tej eksploziji izgubili vse. Ostanki portoroškega turizma še zmeraj taborijo na portoroških razvalinah. Za takšno pogubo sodniki ne najdejo kazni. Krivec postaja žrtev, ki jo del politike celo poveličuje. Nihče od traktoristov (mama jim je kupila traktor, ŠČ!) pa se ne vpraša, kako in komu pravzaprav poravnati škodo. Spravijo naj jo v muzej, vsem žrtvam (nekdanjim zaposlenim in delničarjem Istrabenza) naj postavijo spomenik, tajkuni pa naj tja vse prve novembre nosijo vence. Sodnikom je namreč figo mar, kako (tajkunski) princip preživi. Vse ostalo so nianse.
