Matematiki

Parlament se razpusti, ko demokracija zgnije na pokopališču političnih eksperimentov.
Fotografija: FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Matej Družnik/Delo

Prvi mož Okolja Piran (in piranski župan v senci) Gašpar Gašpar Mišič je iz zaprašenega predala povlekel zelo stare načrte o gradnji piranske garažne hiše pod stadionom, kakršno so pred skoraj štiridesetimi leti snovali že ljubljanski študentje arhitekture. V njej bi lahko dobili 2000 parkirnih mest in po ocenah prekaljenega nepremičninarja bi takšna garaža stala 20 milijonov evrov, čez palec torej 10.000 evrov po parkirnem mestu.

In tukaj se začne matematika. Pirančan Armando Đurđevič je sprožil vihar v kozarcu vode, ker je v štirih letih zapravil (ali investiral?) 10.000 evrov v kazni zaradi napačnega parkiranja. To se mu je nenadoma zazdelo tako krivično, da je prepričal še pol ducata piranskih (domnevnih) opinion mejkerjev, ki so zakurili še en ideološki razdor med prebivalci, in prišel v vse slovenske medije. (Seveda, v splošnem pomanjkanju tem, ki podžigajo nizke strasti, in v splošnem dolgčasu je samo stvar fantazije: O čem bi se kregali danes, kaj pravite?)

Armando je še en slab matematik, saj je na mesec zapravil 208,33 evra za kazni. Sklepam, da je to njegov hobi. Kajti za ta denar bi mu marsikdo v mestu oddal parkirišče in mu ne bo treba delati mučnih in jalovih protestov in se izpostavljati zobem javnosti. V štirih letih je slab investitor zapravil nepremičnino v obliki enega parkirnega mesta v kraju s tendenco plemenitenja vrednosti nepremičnin – s stališča investitorskega potenciala torej precej slaba odločitev.

Toda o okusih in veselju ljudi ni mogoče razpravljati. Zakaj pa bi moral vsak Pirančan stremeti k vlaganju v nepremičnine! Eni se bolje znajdejo na področju investiranja v kazni. In si zato privoščijo razkošno parkiranje na parkiriščih za invalide, na prepovedanih prostorih pred prehodi za pešce, parkiranje čez črte itd. Problem nastane, ko takšne individualne »konjičke« podprejo uradni predstavniki ljudstva: na primer predsednica krajevne skupnosti in občinski svetniki, tisti, ki bi morali prvi in na prvem mestu zagovarjati pravno državo in spoštovanje enakosti pred zakonom.

V Piranu se vedno znova in vsako leto bolj učijo abecede. Vedno znova ostajajo pri temeljih. V primeru garaž niti pri temeljih ne.

Slaba matematika sta tudi Milan Mandarić in Boris Popovič, ki pred sodiščem pereta zelo umazano perilo o tem, kdo je komu posodil in kdo ni vrnil 1,4 milijona evrov, kdo je opral in kdo utajil tak znesek. Sodniki res nimajo lahkega dela. Pri tej matematiki je namreč tako, da se človeku po vsakem odgovoru pojavlja še več vprašanj. Najprej: ali je primerno, modro in zakonito, da nekdo doma spravlja gotovino, in to samo v bankovcih po 500 evrov?

Evropska centralna banka je ukinila tiskanje teh bankovcev, ker je povezava med organiziranim kriminalom in gotovino premočna. Bankovec povezujejo s terorizmom, preprodajo drog in pranjem denarja. »Argument, ki ga ne moremo več ignorirati,« je maja izjavil Francoz Benoît Cœuré, član izvršnega odbora Centralne banke. Gotovina je namreč težje izsledljiva kot ostale oblike denarja.

Če sta oba omenjena in (menda) vplivna poslovneža poslovala v bankovcih po 500, je seveda na mestu vprašanje, zakaj v gotovini? In še vsaj nekaj neznank: kakšen poslovnež si, če imaš doma 1,4 milijona evrov v papirju, ki ti ga lahko miši ali molji razžrejo, ki lahko splesni, ki lahko čez noč postane nič vreden, v papirju, ki smo ga morali v zadnjih tridesetih letih štirikrat menjati iz dinarjev v marke, v bone, v tolarje, v evre ...

Kakšen smisel, torej, če pa vemo, da lahko 1,4 milijona evrov kapitala navrže vsaj 50.000 evrov zaslužka na leto, za katerega je treba potem državi plačati tudi davek, seveda. In končno je hranjenje takih količin denarja doma ter javno razglašanje tega dejstva velik izziv roparjem. V tem posojilnem sporu imamo torej večstopenjski primer zelo slabe matematike. Mar ljudje res ne vedo, da so tudi Ala Caponeja ujeli pri majhni davčni utaji in ne pri kakšni drugi grdobiji?

Z matematiko se ukvarja tudi britanska kraljica. Če kdo misli, da je prehitro in brez pomišljanja podprla razpustitev parlamenta, se moti. Redkokateri kralj se dobro počuti v družbi s parlamenti. Če bi jaz bil kralj, bi že prvega dne kraljevanja razpustil parlament. Kakšen kralj pa bi sicer bil. Še posebej v času, ko je demokracija dokončno zgnila na pokopališču političnih eksperimentov. Toda kateri matematik v resnici kraljuje Britaniji?