Muževnost

Spomladanska oživitev vrbove ali vsakršne druge vejice, prvi ozeleneli šop trave, cvet drenovega grma ali odpirajoči se popek kamelije nas spravljajo v neko posebno stanje.

Objavljeno
18. marec 2019 06.00
Posodobljeno
18. marec 2019 06.00
FOTO: Shutterstock
Ničkolikokrat sem že zgodaj spomladi olupil vrbovo vejo, pa me ta njena slačljivost še vedno prestavlja v neko posebno razpoloženje. Včasih neučakano poskušam že v prezgodnjem februarju, ali morda sivozelena skorja že ne bo toliko popustila, da bi jo z objemom stisnjene dlani lahko vsaj za spoznanje premaknil okoli lesene sredice. Ko pa lubje prvič popusti, po roki zagomazi, kakor da bi prav v tistem trenutku tudi pod njeno kožo zaplala sveža kri.

Muževnost vrbove veje je trden dokaz, da smo doživeli še en pravi začetek pomladi. Še pred zimo in med njo ni bilo tako samoumevno, da bo prav vsak od nas dobil še eno priložnost; marsikdo, ki je nanjo upal, je ni. Za nas, ki smo ostali, zato to darilo narave ne bi smelo biti gola letna zakonitost. Prišla nam je povedat, da se v nas še pretaka življenje. Kljub mesecu sušcu, ki ni zaman dobil tega imena, je sokov dovolj tako v vrbi kot v ljudeh, pa jih nevidna sila potegne navzgor – njej gor proti brstečim koncem vejic, nam pa do srca in glave.

Olupljena vejica mi na dlani pušča mokro sled; v belo palico so se stisnile druga ob drugo že mrtve lesne celice, da bi dajale oporo rastoči rastlini. Medtem pa na rastočih vejicah med njimi in skorjo mezi navzgor vlaga, da bi čim prej zrasli listi in pripravljali gradivo, s katerim bo plast živih celic pod skorjo navznoter debelila leseno sredico in navzven gradila skorjico. Za trdno leseno oporo bodo celice umirale, a bodo hkrati z živim rastočim ovojem ostale neločljivi del rastline. Življenje in smrt sta v vsaki posamezni, še najtanjši vejici tako blizu skupaj, da to iz človeka prežene vsakršen strah pred minljivostjo. Ločnica med obema stanjema pa je prav muževnost, ta najbolj naravni napoj, brez katerega ne bi bilo ne življenja in ne smrti.

Spomladanska oživitev vrbove ali vsakršne druge vejice, prvi ozeleneli šop trave, cvet drenovega grma ali odpirajoči se popek kamelije nas spravljajo v neko posebno stanje. Z njimi smo tudi mi postali muževni.