V nadaljevanju preberite:

Že na nekaj zadnjih dopustov smo bili pospremljeni s slabimi napovedmi za jesen, na prejšnjega in še na enega pred njim primarno z vidika pričakovanega ponovnega zagona epidemije koronavirusa, na letošnjega pa s prav posebno posplošenim oziroma vseobsegajočim občutkom, da nas jeseni čaka začetek nekih novih in drugačnih, vsekakor pa slab(š)ih časov, v katere neizogibno vsi skupaj drsimo in na katere se lahko zgolj pripravimo, saj ne kaže, da bi jih kratkoročno lahko odpravili iz naše dogledne prihodnosti. Na sceni sicer ni več Jelka Kacina, ki bi nam velel, da naj uživamo, dokler še lahko, a občutek je, kot bi bilo natanko takšno neizrečeno skupno sporočilo vseh slabih novic in napovedi, razen seveda napovedi nove vladne ekipe (ki pa nam, zaradi nedavne izvolitve, optimizem preprosto dolguje).

In potem naju na dopustu preseneti scenografija, ki naju spomni, kako sva in kako smo nekoč že in morda še močneje drseli v slabe čase.