Nadležni tolažniki

V Stari zavezi srečamo pravičnika Joba, ki mu je bilo čez noč odvzeto vse: otroci, imetje, zdravje, ugled. K njemu prihajajo prijatelji, ki se vsak po svoje trudijo osmisliti njegov položaj. Namigujejo na skrite slabosti, ki naj bi ga pahnile v nesrečo, okrcajo ga zaradi nadutosti, da za svojo nesrečo obtožuje Boga. Job najprej sprijaznjeno posluša te male pridige, nadzorovano odgovarja na prizadevanja prijateljev, da bi iz velikega eksistencialnega kaosa, ki so mu priča, naredili red. A občutek krivičnosti preglasi vljudnost. Dvigne se kot hudournik, ob katerem so glasovi prijateljev podobni pršenju iz oblakov, ki izpuhti, še preden se dotakne gladine. »Takih reči sem slišal že veliko,« bruhne iz njega, »vi vsi ste nadležni tolažniki: /.../ Tudi jaz bi govoril kakor vi, / ko bi bili vi ...