Preplah v Gazpromu?
Ob tem, da se v EU povečujejo proste kapacitete za uvoz LNG, se odvisnost od uvoza zemeljskega plina iz enega samega vira – Rusije – samo povečuje.
Odpri galerijo
FOTO: Gleb Garanich/Reuters
Konec julija se je predsednik Evropske komisije (EK) Juncker v Washingtonu srečal s Trumpom. Dogovorila sta se, da si bosta strani prizadevali za povečanje uvoza ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) v EU. Dobra dva tedna pozneje je EK v izjavi za medije poskušala pojasniti, kaj naj bi to sploh pomenilo. Sporočilo ima kar nekaj medijskih spinov, ki si jih velja podrobneje pogledati.
Prvi spin je na semantični ravni: EU naj bi uvozila več LNG iz ZDA, pri čemer je seveda treba poudariti, da niti EK niti katerakoli druga uradna institucija EU ne more uvoziti ničesar, ampak to lahko storijo kvečjemu evropska podjetja (v državni ali zasebni lasti). In da ta bolj kot na dogovore (oziroma bolje na pogovore) na visoki politični ravni stavijo na cenovno konkurenčnost takega početja. EK ima seveda določene instrumente, s katerimi lahko vpliva na uvoz utekočinjenega zemeljskega plina v EU; to je predvsem finančna podpora projektom pri vzpostavitvi nujne infrastrukture (terminali za razplinjevanje ter shranjevanje LNG), kar komisija tudi obsežno počne. Tako obsežno, da je v državah članicah EU trenutno za 150 milijard kubičnih metrov prostih kapacitet za uvoz LNG (za primerjavo: to okvirno predstavlja 35 odstotkov celotne letne porabe zemeljskega plina v EU), pri čemer naj bi novi projekti v fazi razvoja – tudi terminal na Krku – temu dodali še dodatnih 15 milijard kubičnih metrov do leta 2021.
Drugi spin je kvantitativne narave: v izjavi (ter povzemanju številnih tiskovnih agencij in medijev) sta izpostavljeni dve številki – 2,8 milijarde kubičnih metrov skupaj uvoženega LNG v EU iz ZDA od aprila 2016 (ko so bile realizirane prve pošiljke) ter desetodstotni delež trga EU v skupnem izvozu ameriškega LNG. Oboje se zdi prepričljivo. Ampak zgolj v absolutnih številkah, ki jih je treba postaviti v relativni kontekst.
V obdobju dobrih dveh let (april 2016–julij 2018) so evropska podjetja torej uvozila 2,8 milijarde kubičnih metrov LNG iz ZDA. Enoletno povprečje (če poenostavimo) je tako 1,4 milijarde kubičnih metrov, kar je 0,3 odstotka skupne porabe zemeljskega plina v EU ter, za lažjo predstavo, dvakratnik skupne letne porabe v Sloveniji (ki je eden najmanjših trgov v Evropi). Za primerjavo: uvoz iz Rusije je leta 2016 znašal 153 milijard kubičnih metrov plina. Skratka, zanemarljivo malo, saj ne zadostuje niti za pokritje uvoznih potreb treh baltskih držav (Estonije, Litve in Latvije), katerih odvisnost od ruskega izvoza je že zgodovinsko gledano stoodstotna.
Desetodstotni tržni delež evropskega trga v ameriškem izvozu LNG se ob površnem branju hitro lahko spremeni v obratno smer – delež, ki ga ameriški LNG ima na trgu EU; a to seveda ne drži. Ob upoštevanju dejstva, da je EU drugi največji trg za uvoz LNG na svetu (za Japonsko), se postavlja vprašanje, zakaj ni delež ameriškega LNG v EU večji? Odgovor je preprost: ker je cenovno manj konkurenčen od drugih virov (predvsem zemeljskega plina iz Rusije, Norveške in Alžirije, ki prihaja po plinovodih) oziroma ker so drugi svetovni trgi cenovno privlačnejši za ameriški izvoz – predvsem Japonska in J. Koreja. Pripomniti je treba, da izvoz ameriškega LNG ni povsem brez trgovinskih ovir, a ne zaradi carinskih omejitev (na strani EU jih namreč ni), temveč necarinskih omejitev na strani ZDA. Še vedno velja, da morajo ameriški izvozniki pridobiti dovoljenje za izvoz LNG – Američani s tem regulirajo izvoz ter cene na notranjem trgu, ki ob povečani proizvodnji iz alternativnih virov (skrilavci) še naprej ostajajo na relativno nizki ravni (razen v obdobju naravnih nesreč ali nizkih temperatur, ko poletijo v nebo).
A vrnimo se v Evropo. Ob tem, da se v EU povečujejo proste kapacitete za uvoz LNG, se odvisnost od uvoza zemeljskega plina iz enega samega vira – Rusije – samo še povečuje, saj ruski plin v zadnjih letih pokriva že okoli 40 odstotkov vseh potreb v EU. In to seveda ob dejstvu, da si EK ob močni politični podpori posameznih držav članic vse od rusko-ukrajinskih plinskih kriz (še posebno tiste iz leta 2009) prizadeva za diverzifikacijo virov in tranzitnih poti za uvoz zemeljskega plina ter zmanjšanje odvisnosti od Rusije. Podatki številnim evropskim (političnim) odločevalcem morda niso všeč, ampak ne lažejo. Ta politika se ob močno povečanem izvozu ruskega plina v zadnjih letih (35-odstotna rast od leta 2009) ni izkazala za uspešno, ker cenovno ni konkurenčna sedanjim izvoznim tokovom. In tudi kakršnikoli dogovori »majavega« predsednika EK s Trumpom tega ne bodo drastično spremenili. Tudi če bo EK izdatneje finančno podprla vzpostavitve dodatnih terminalov LNG (z evropskim davkoplačevalskim denarjem, se razume) in s tem pomembno pomagala investitorjem pri gospodarski vzdržnosti in pričakovanih donosih, bo ameriški LNG težko v večjem obsegu cenovno konkuriral s »plinovodnimi« viri iz bližnje okolice ter obenem prepričal ameriške zasebne družbe, da bodo ob višjih cenah na drugih trgih izvoz plina (pre)usmerili prav na evropsko tržišče.
Ali vse omenjeno pomeni, da so prizadevanja za večji uvoz LNG v EU (tudi iz ZDA) neučinkovita? Čeprav se na prvi pogled tako zdi, to nikakor ne drži. Kljub omejenim obsegom ima namreč sedanja možnost diverzifikacije uvoza prek LNG izjemno pogajalsko moč – predvsem nasproti Gazpromu. Prav obstoj terminalov LNG je v nekaterih okoliščinah (na primer na Poljskem ali v že omenjenih baltskih državah) ključen (če ne celo edini!) pogajalski vzvod v cenovnih razmerjih z Gazpromom, ki ima na teh trgih zaradi geografske bližine monopolne pozicije. In kot kaže praksa v Gazpromovi stolpnici v Moskvi to dobro razumejo, saj zgolj ob obstoju alternativnih možnosti lastnemu plinu privolijo v cenovna pogajanja. Ki si jih vsekakor z lahkoto privoščijo brez občutnega vpliva na skupno dobičkonosnost. Kako dolgo še?
Denis Mancevič
dr. družboslovnih ved,
menedžer in svetovalec
--------------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Prvi spin je na semantični ravni: EU naj bi uvozila več LNG iz ZDA, pri čemer je seveda treba poudariti, da niti EK niti katerakoli druga uradna institucija EU ne more uvoziti ničesar, ampak to lahko storijo kvečjemu evropska podjetja (v državni ali zasebni lasti). In da ta bolj kot na dogovore (oziroma bolje na pogovore) na visoki politični ravni stavijo na cenovno konkurenčnost takega početja. EK ima seveda določene instrumente, s katerimi lahko vpliva na uvoz utekočinjenega zemeljskega plina v EU; to je predvsem finančna podpora projektom pri vzpostavitvi nujne infrastrukture (terminali za razplinjevanje ter shranjevanje LNG), kar komisija tudi obsežno počne. Tako obsežno, da je v državah članicah EU trenutno za 150 milijard kubičnih metrov prostih kapacitet za uvoz LNG (za primerjavo: to okvirno predstavlja 35 odstotkov celotne letne porabe zemeljskega plina v EU), pri čemer naj bi novi projekti v fazi razvoja – tudi terminal na Krku – temu dodali še dodatnih 15 milijard kubičnih metrov do leta 2021.
Drugi spin je kvantitativne narave: v izjavi (ter povzemanju številnih tiskovnih agencij in medijev) sta izpostavljeni dve številki – 2,8 milijarde kubičnih metrov skupaj uvoženega LNG v EU iz ZDA od aprila 2016 (ko so bile realizirane prve pošiljke) ter desetodstotni delež trga EU v skupnem izvozu ameriškega LNG. Oboje se zdi prepričljivo. Ampak zgolj v absolutnih številkah, ki jih je treba postaviti v relativni kontekst.
V obdobju dobrih dveh let (april 2016–julij 2018) so evropska podjetja torej uvozila 2,8 milijarde kubičnih metrov LNG iz ZDA. Enoletno povprečje (če poenostavimo) je tako 1,4 milijarde kubičnih metrov, kar je 0,3 odstotka skupne porabe zemeljskega plina v EU ter, za lažjo predstavo, dvakratnik skupne letne porabe v Sloveniji (ki je eden najmanjših trgov v Evropi). Za primerjavo: uvoz iz Rusije je leta 2016 znašal 153 milijard kubičnih metrov plina. Skratka, zanemarljivo malo, saj ne zadostuje niti za pokritje uvoznih potreb treh baltskih držav (Estonije, Litve in Latvije), katerih odvisnost od ruskega izvoza je že zgodovinsko gledano stoodstotna.
Rezervoar. FOTO: Laszlo Balogh/Reuters
Desetodstotni tržni delež evropskega trga v ameriškem izvozu LNG se ob površnem branju hitro lahko spremeni v obratno smer – delež, ki ga ameriški LNG ima na trgu EU; a to seveda ne drži. Ob upoštevanju dejstva, da je EU drugi največji trg za uvoz LNG na svetu (za Japonsko), se postavlja vprašanje, zakaj ni delež ameriškega LNG v EU večji? Odgovor je preprost: ker je cenovno manj konkurenčen od drugih virov (predvsem zemeljskega plina iz Rusije, Norveške in Alžirije, ki prihaja po plinovodih) oziroma ker so drugi svetovni trgi cenovno privlačnejši za ameriški izvoz – predvsem Japonska in J. Koreja. Pripomniti je treba, da izvoz ameriškega LNG ni povsem brez trgovinskih ovir, a ne zaradi carinskih omejitev (na strani EU jih namreč ni), temveč necarinskih omejitev na strani ZDA. Še vedno velja, da morajo ameriški izvozniki pridobiti dovoljenje za izvoz LNG – Američani s tem regulirajo izvoz ter cene na notranjem trgu, ki ob povečani proizvodnji iz alternativnih virov (skrilavci) še naprej ostajajo na relativno nizki ravni (razen v obdobju naravnih nesreč ali nizkih temperatur, ko poletijo v nebo).
A vrnimo se v Evropo. Ob tem, da se v EU povečujejo proste kapacitete za uvoz LNG, se odvisnost od uvoza zemeljskega plina iz enega samega vira – Rusije – samo še povečuje, saj ruski plin v zadnjih letih pokriva že okoli 40 odstotkov vseh potreb v EU. In to seveda ob dejstvu, da si EK ob močni politični podpori posameznih držav članic vse od rusko-ukrajinskih plinskih kriz (še posebno tiste iz leta 2009) prizadeva za diverzifikacijo virov in tranzitnih poti za uvoz zemeljskega plina ter zmanjšanje odvisnosti od Rusije. Podatki številnim evropskim (političnim) odločevalcem morda niso všeč, ampak ne lažejo. Ta politika se ob močno povečanem izvozu ruskega plina v zadnjih letih (35-odstotna rast od leta 2009) ni izkazala za uspešno, ker cenovno ni konkurenčna sedanjim izvoznim tokovom. In tudi kakršnikoli dogovori »majavega« predsednika EK s Trumpom tega ne bodo drastično spremenili. Tudi če bo EK izdatneje finančno podprla vzpostavitve dodatnih terminalov LNG (z evropskim davkoplačevalskim denarjem, se razume) in s tem pomembno pomagala investitorjem pri gospodarski vzdržnosti in pričakovanih donosih, bo ameriški LNG težko v večjem obsegu cenovno konkuriral s »plinovodnimi« viri iz bližnje okolice ter obenem prepričal ameriške zasebne družbe, da bodo ob višjih cenah na drugih trgih izvoz plina (pre)usmerili prav na evropsko tržišče.
Ali vse omenjeno pomeni, da so prizadevanja za večji uvoz LNG v EU (tudi iz ZDA) neučinkovita? Čeprav se na prvi pogled tako zdi, to nikakor ne drži. Kljub omejenim obsegom ima namreč sedanja možnost diverzifikacije uvoza prek LNG izjemno pogajalsko moč – predvsem nasproti Gazpromu. Prav obstoj terminalov LNG je v nekaterih okoliščinah (na primer na Poljskem ali v že omenjenih baltskih državah) ključen (če ne celo edini!) pogajalski vzvod v cenovnih razmerjih z Gazpromom, ki ima na teh trgih zaradi geografske bližine monopolne pozicije. In kot kaže praksa v Gazpromovi stolpnici v Moskvi to dobro razumejo, saj zgolj ob obstoju alternativnih možnosti lastnemu plinu privolijo v cenovna pogajanja. Ki si jih vsekakor z lahkoto privoščijo brez občutnega vpliva na skupno dobičkonosnost. Kako dolgo še?
Denis Mancevič
dr. družboslovnih ved,
menedžer in svetovalec
--------------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
