V nadaljevanju preberite:

Želje in lepi cilji v resolucijah nikoli niso odveč. A tisto, kar je v tovrstnih resolucijah moteče, je pomanjkanje resničnih strateških sprememb, ki bodo resno premaknile »produkcijo« zdravstvenih storitev v smer, da bo enako število zdravstvenih delavcev zaradi boljše organiziranosti in pogojev dela opravilo veliko več storitev. Tega verjetno ni mogoče doseči na sedanji način s po vsej državi razdrobljenimi oddelki, ki vsak zase po željah direktorjev bolnišnic, županov in drugih lokalnih politikov organizirajo nove investicije, kar še povečuje razdrobljenost, stroške in kadrovski primanjkljaj. A za strateške investicije je potreben tudi temu dorasel upravitelj zdravstvenega sistema, ki ga pri nas ni niti v resolucijah niti v praksi. V resnici nihče ne želi biti na mestu, na katerem bi prevzemal odgovornost za delovanje zdravstvenega sistema in ustrezno oskrbo bolnikov.