Rožnata knjižica
Ali je uporaba javnih prevoznih sredstev glede na stanje našega javnega prometa sploh alternativa?
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Vozniško dovoljenje je bilo včasih, še pred kartico, kot jo poznamo danes, rožnate barve, dvakrat prepognjeno, tako kot so še vedno prometna dovoljenja za vozila. Ob oznakah kategorij, ki jih voznik ni imel, je bilo preluknjano, med omejitvami pa je v tekstu pisalo, kaj voznik sme ali česa ne, v mojem, na primer, da vozim z očali.
Ko sem pri rosnih osemnajstih opravila svoj vozniški izpit za avtomobil, sem zgroženo ugotovila, da velja do mojega osemdesetega leta! Moje vozniško dovoljenje je prva leta samevalo, saj nisem imela avtomobila, ki bi ga vozila. Tudi med študijem je bil avtomobil med mojimi kolegi bolj redkost kot pravilo, tako da sem ga občasno začela voziti šele, ko sem šla v službo.
Prišel je čas v življenju, ko sem manj uporabljala svojo rožnato knjižico, in čas, ko sem jo začela uporabljati dnevno. Vozniško dovoljenje oziroma možnost, da sama vozim, mi je dala neko prostost, hkrati pa je postala tudi nujnost. Dokler nisem imela otrok, sem vse poti v manjšem kraju opravila peš ali s kolesom, potem pa je razdalja dveh kilometrov do vrtca in še dveh v drugo smer do službe postala predolga za obvladovanje peš.
Nenadoma sem postala odvisna od svojega avtomobila. Postala sem »avtomobilna«, saj javnega prevoza ni bilo. Ko sem pred nekaj leti začela delati v Ljubljani, sem pomislila tudi na javni prevoz, iz Idrije je mogoče priti v Ljubljano z avtobusom, ki pa se je, kljub relativno dobrim povezavam, izkazal za preveč časovno požrešnega.
Mnenja o razvitosti slovenske cestne infrastrukture so različna, strokovnjaki menijo, da je sorazmerno dobro razvita, uporabniki pa pogrešamo večjo pretočnost prometa v konicah na mestnih vpadnicah in v mestnih središčih. Z železniško infrastrukturo v primerjavi z okolico zelo zaostajamo. Javni prevoz ni dobro organiziran, kar pomeni, da je računati na javni prevoz za dnevno uporabo prej misija nemogoče kot realna možnost. Čas, ki ga izgubimo na poti z javnim prevozom, ne odtehta njegovih prednosti. Še tako zelo okoljevarstveno usmerjena oseba, ki si v skrbi za dobro Zemlje prizadeva za čim manjši ogljični odtis, bo težko privolila v nerazumno dolga potovanja na kratkih razdaljah.
Zato ne gre samo za vprašanje, zakaj Slovenci nočemo uporabljati javnih prevoznih sredstev. Pomembnejše je vprašanje, ali je uporaba javnih prevoznih sredstev glede na stanje našega javnega prometa sploh alternativa. Potovanja z avtomobilom so danes zato nujnost. Ne le za delovno aktivno populacijo, vse bolj je avtomobil nujnost tudi za starejšo populacijo, tisto, ki ji sicer ni treba vsak dan v službo, a je na avtomobil vezana zaradi obiska trgovine, različnih dejavnosti, zdravstvenih ustanov. Veliko starejših pomaga svojim otrokom tako, da vozi vnuke v vrtec, šolo ali na različne aktivnosti.
Kaj se zgodi, ko starejši človek zaradi različnih vzrokov ne more več voziti avtomobila, ali še huje, ko zaradi tega, ker je dopolnil magično mejo 80 let, ki je zapisana v vozniškem dovoljenju, nenadoma ostane brez vozniškega dovoljenja? Življenjska doba se podaljšuje, starejši so vitalni še dolgo čez leta, ki jih imamo v zavesti vtisnjene kot mejnik za starost. Statistike sicer kažejo, da so starejši vozniki pogosto vpleteni v prometne nezgode, imajo težave z menjavanjem pasov, prezrejo rdečo luč na semaforju, se slabše znajdejo v krožiščih, imajo težave s parkiranjem.
Težav z vožnjo pa nimajo le starejši. Malce stereotipno nekateri (moški) te težave pripisujejo tudi ženskam, čeprav statistika dokazuje, da so ženske med previdnejšimi voznicami. Mlajši vozniki imajo težave z upoštevanjem prometnih predpisov in so velikokrat udeleženi v prometnih nesrečah zaradi neizkušenosti, prevelike hitrosti, zlorabe alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Vozniško dovoljenje je za mlade še vedno velikokrat vstopnica v odraslo neodvisno življenje, za starejše pa potrdilo, da so še zmeraj živi in sposobni samostojnega življenja, za vse tiste vmes pa nekaj, o čemer sploh ne razmišljamo, saj je nujno in samoumevno.
Poznam nekaj ljudi, ki jim je približevanje 80. rojstnega dne predstavljalo en sam stres na temo, ali bo vozniško dovoljenje podaljšano ali ne. Problem postane vid, potrebna je operacija sive mrene. Sledi živčnost na pregledu, psihološki testi. In potem olajšanje, vozniško dovoljenje je podaljšano za eno leto. Naslednje leto znova. Poleg stresa so tu tudi stroški, za okulistični pregled, specialistični pregled, takse. V manjših krajih ni možnosti, da bi opravili tak pregled. Treba je v drug kraj. Z avtomobilom.
Absolutno se strinjam, da je odgovornost zdravnika, ki odloči, ali se vozniško dovoljenje lahko podaljša, velika. Odgovoren je tudi vsak voznik, da sam presodi, ali je še sposoben voziti, ne glede na to, koliko let ima. Vozniško dovoljenje je veliko več kot rožnata knjižica. Človeku omogoča samostojnost, daje mu dostojanstvo in občutek, da še vedno lahko upravlja svoje življenje. Ko človek izgubi to možnost, nenadoma postane odvisen od drugih, od svojih otrok, če jih ima in če mu lahko pomagajo, od sosedov ali socialnih služb ter humanitarnih društev.
Ob tem, da naša zakonodaja omogoča izdajo vozniških dovoljenj z veliko omejitvami, kot so prepoved vožnje ponoči, prepoved vožnje po avtocesti ali dovoljenje za vožnjo v določenem radiju od domačega naslova, se lahko izognemo nevarnostim, ki prežijo na starejše voznike zaradi slabšega nočnega vida ali hektičnega prometa na avtocestah. Omogočimo pa jim, da se zapeljejo do bližnje trgovine, zdravstvenega doma ali svoje vikend hiše, ki jo imajo v bližini, kjer obdelujejo svoj zelenjavni vrt. Nobene škode ne bodo naredili ne sebi ne drugim, le samostojni bodo in imeli bodo dostojanstvo.
»Samo star sem, nič drugega ni narobe z mano,« mi je oni dan rekel oče. Ni nalezljivo, pa se vseeno zgodi vsem nam. Tudi nam bo poteklo vozniško dovoljenje, čeprav je bilo iz neke druge časovne perspektive videti, da se to ne more zgoditi nikoli.
--------------------------------------------------------------------
Nataša Luša, direktorica Dela
Ko sem pri rosnih osemnajstih opravila svoj vozniški izpit za avtomobil, sem zgroženo ugotovila, da velja do mojega osemdesetega leta! Moje vozniško dovoljenje je prva leta samevalo, saj nisem imela avtomobila, ki bi ga vozila. Tudi med študijem je bil avtomobil med mojimi kolegi bolj redkost kot pravilo, tako da sem ga občasno začela voziti šele, ko sem šla v službo.
Prišel je čas v življenju, ko sem manj uporabljala svojo rožnato knjižico, in čas, ko sem jo začela uporabljati dnevno. Vozniško dovoljenje oziroma možnost, da sama vozim, mi je dala neko prostost, hkrati pa je postala tudi nujnost. Dokler nisem imela otrok, sem vse poti v manjšem kraju opravila peš ali s kolesom, potem pa je razdalja dveh kilometrov do vrtca in še dveh v drugo smer do službe postala predolga za obvladovanje peš.
Nenadoma sem postala odvisna od svojega avtomobila. Postala sem »avtomobilna«, saj javnega prevoza ni bilo. Ko sem pred nekaj leti začela delati v Ljubljani, sem pomislila tudi na javni prevoz, iz Idrije je mogoče priti v Ljubljano z avtobusom, ki pa se je, kljub relativno dobrim povezavam, izkazal za preveč časovno požrešnega.
Mnenja o razvitosti slovenske cestne infrastrukture so različna, strokovnjaki menijo, da je sorazmerno dobro razvita, uporabniki pa pogrešamo večjo pretočnost prometa v konicah na mestnih vpadnicah in v mestnih središčih. Z železniško infrastrukturo v primerjavi z okolico zelo zaostajamo. Javni prevoz ni dobro organiziran, kar pomeni, da je računati na javni prevoz za dnevno uporabo prej misija nemogoče kot realna možnost. Čas, ki ga izgubimo na poti z javnim prevozom, ne odtehta njegovih prednosti. Še tako zelo okoljevarstveno usmerjena oseba, ki si v skrbi za dobro Zemlje prizadeva za čim manjši ogljični odtis, bo težko privolila v nerazumno dolga potovanja na kratkih razdaljah.
Zato ne gre samo za vprašanje, zakaj Slovenci nočemo uporabljati javnih prevoznih sredstev. Pomembnejše je vprašanje, ali je uporaba javnih prevoznih sredstev glede na stanje našega javnega prometa sploh alternativa. Potovanja z avtomobilom so danes zato nujnost. Ne le za delovno aktivno populacijo, vse bolj je avtomobil nujnost tudi za starejšo populacijo, tisto, ki ji sicer ni treba vsak dan v službo, a je na avtomobil vezana zaradi obiska trgovine, različnih dejavnosti, zdravstvenih ustanov. Veliko starejših pomaga svojim otrokom tako, da vozi vnuke v vrtec, šolo ali na različne aktivnosti.
Kaj se zgodi, ko starejši človek zaradi različnih vzrokov ne more več voziti avtomobila, ali še huje, ko zaradi tega, ker je dopolnil magično mejo 80 let, ki je zapisana v vozniškem dovoljenju, nenadoma ostane brez vozniškega dovoljenja? Življenjska doba se podaljšuje, starejši so vitalni še dolgo čez leta, ki jih imamo v zavesti vtisnjene kot mejnik za starost. Statistike sicer kažejo, da so starejši vozniki pogosto vpleteni v prometne nezgode, imajo težave z menjavanjem pasov, prezrejo rdečo luč na semaforju, se slabše znajdejo v krožiščih, imajo težave s parkiranjem.
Težav z vožnjo pa nimajo le starejši. Malce stereotipno nekateri (moški) te težave pripisujejo tudi ženskam, čeprav statistika dokazuje, da so ženske med previdnejšimi voznicami. Mlajši vozniki imajo težave z upoštevanjem prometnih predpisov in so velikokrat udeleženi v prometnih nesrečah zaradi neizkušenosti, prevelike hitrosti, zlorabe alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Vozniško dovoljenje je za mlade še vedno velikokrat vstopnica v odraslo neodvisno življenje, za starejše pa potrdilo, da so še zmeraj živi in sposobni samostojnega življenja, za vse tiste vmes pa nekaj, o čemer sploh ne razmišljamo, saj je nujno in samoumevno.
Poznam nekaj ljudi, ki jim je približevanje 80. rojstnega dne predstavljalo en sam stres na temo, ali bo vozniško dovoljenje podaljšano ali ne. Problem postane vid, potrebna je operacija sive mrene. Sledi živčnost na pregledu, psihološki testi. In potem olajšanje, vozniško dovoljenje je podaljšano za eno leto. Naslednje leto znova. Poleg stresa so tu tudi stroški, za okulistični pregled, specialistični pregled, takse. V manjših krajih ni možnosti, da bi opravili tak pregled. Treba je v drug kraj. Z avtomobilom.
Absolutno se strinjam, da je odgovornost zdravnika, ki odloči, ali se vozniško dovoljenje lahko podaljša, velika. Odgovoren je tudi vsak voznik, da sam presodi, ali je še sposoben voziti, ne glede na to, koliko let ima. Vozniško dovoljenje je veliko več kot rožnata knjižica. Človeku omogoča samostojnost, daje mu dostojanstvo in občutek, da še vedno lahko upravlja svoje življenje. Ko človek izgubi to možnost, nenadoma postane odvisen od drugih, od svojih otrok, če jih ima in če mu lahko pomagajo, od sosedov ali socialnih služb ter humanitarnih društev.
Ob tem, da naša zakonodaja omogoča izdajo vozniških dovoljenj z veliko omejitvami, kot so prepoved vožnje ponoči, prepoved vožnje po avtocesti ali dovoljenje za vožnjo v določenem radiju od domačega naslova, se lahko izognemo nevarnostim, ki prežijo na starejše voznike zaradi slabšega nočnega vida ali hektičnega prometa na avtocestah. Omogočimo pa jim, da se zapeljejo do bližnje trgovine, zdravstvenega doma ali svoje vikend hiše, ki jo imajo v bližini, kjer obdelujejo svoj zelenjavni vrt. Nobene škode ne bodo naredili ne sebi ne drugim, le samostojni bodo in imeli bodo dostojanstvo.
»Samo star sem, nič drugega ni narobe z mano,« mi je oni dan rekel oče. Ni nalezljivo, pa se vseeno zgodi vsem nam. Tudi nam bo poteklo vozniško dovoljenje, čeprav je bilo iz neke druge časovne perspektive videti, da se to ne more zgoditi nikoli.
--------------------------------------------------------------------
Nataša Luša, direktorica Dela
