
Neomejen dostop | že od 14,99€
Evroposlanec Domobranko in slovenski poslanec Žanko Protimuslimanko verjetno ne bosta smela več v ZDA. Precej verjetno bosta deležna sankcij ameriškega zunanjega ministrstva, ker sta v napačnem trenutku stavila na napačnega konja. Za Nobelovo nagrado za mir sta predlagala Benjamina. Skromni Bibi, iz katerega sicer bruhajo ponižnost, milina in prijaznost, pa ju je postavil na realna tla: pravi mirovniški lavreat naj postane sveti Donald, newyorški kralj John Kramp Prvi.
V teh časih ni možnosti za predlagateljske zdrse. Zaradi svoje nepremišljene lahkomiselnosti zato oba slovenska fanta (hlapca po češko) tvegata sankcije. Ne vem, koliko ju tolaži dejstvo, da so doletele tudi Francesco Albanese, ki je naredila usodno napako, ko je obiskala teroriste v Sloveniji in se hkrati pustila kandidirati za isto Nobelovo nagrado evroposlancu Nemcu.
Res ne vem, zakaj se ljudje izpostavljajo z napačnimi kandidaturami, ko je povsem jasno, kdo je naredil največ za bratstvo med narodi, za ukinitev ali zmanjšanje velikosti aktivnih vojsk, za organizacijo in promocijo mirovnih kongresov in gibanj, kot je to v svoji zapuščini zahteval Alfred Nobel. Donald je utelešen mirovnik in uničevalec vojska. Čas za nominacijo za mirovniško nagrado je bil do konca januarja. Ne Tam Jahu je zamudil nekaj mesecev, vendar se ne šali. Pred drugo svetovno vojno je za isto nagrado nekdo predlagal Hitlerja, pred vojno v Ukrajini so predlagali tudi Putina. Gandi je bil predlagan petkrat, a je ni dobil. Jo je pa leta 1990 dobil Mihail Gorbačov in leta 1994 Jaser Arafat s Šimonom Peresom in Jicakom Rabinom. Menda so odlično rešili palestinsko-izraelski spor. Dobro bi bilo, če bi norveški odbor tudi tokrat premislil, če drugega ne v korist zaščiti Norveške pred sankcijami. Pa saj sta Nobelovo odličje prejela tudi Barack Obama in Al Gore, da Jimmyja Carterja ne pozabimo.
Malce nenavadno je, da nihče ne predlaga slovenskih politikov za Nobela. Matej Vatovec je po naravi (in menda tudi zaradi kaviarja) borec proti Natu, zato predlaga referendum, ki teoretično nima nobene možnosti. Na Matejev vlak občasno kar tako, mimogrede in za šalo skoči še Han, saj niti v sanjah ne verjame v Marijo, kaj šele v njeno prikazanje. A se pri biblični astrofiziki kdaj ušteje. Marija se vseeno prikaže in na račun previsoke Natove varščine glasujeta celo Janez Ivan in Janez Cigler (dva kralja), ki se zdaj izgovarjata, da bi uvedla sedemodstotni delež za Nato, ker je pet odstotkov BDP nesramno premalo.
Stric Janez Ivan hkrati miri strica Krampa, da se Natu v Sloveniji res ne more nič zgoditi. Se bo pa moral bolj potruditi, da nam Nato ne zbezlja. Slovenija je samo do grla ameriško okupirana. Bomo pa do ušes njeni od 1. avgusta, ko Kramp znova uvaja »enkrat so, drugič jih ni« 30-odstotne carine. Zdaj se bo treba samo še zmeniti, kdo jih bo plačeval in kdo nosil breme. Če bodo carine tako lepo zaokroženo mesnate, je povsem logično, da moramo vsaj podvojiti tudi Natovo članarino. Slovenski hlapci (fantje) so se tisoč let borili za tuje kralje in tuje vojske. Če so se že toliko, se bodo prav radi še nadaljnjih tisoč. Pravočasno pripravljena anketa je nemudoma in hitro postregla, kaj Slovenci, večni zaljubljenci v Nato, mislijo, tudi ko ne mislijo. Najraje imajo vojne proti zombijem, teroristom, antikristom in antisemitom. Zato niti ne vprašajo za ceno. In če nas po kakšnem naključju nihče ne napade, bomo mi napadali druge. Tudi Dansko ali Kanado, če bo sila. Zato da atomske bombe v skladiščih ne splesnijo, da se ne usmradijo in da vložek ne bi šel v nič. Slovenski hlapci komaj čakajo na vojaške misije v tujini, kjer nikoli ne zmanjka razlogov za vojne. Zato bodo slovenski predsedniki tudi tokrat uglašeno zapeli njihovo najbolj priljubljeno himno: »Prijat'lji, obrodile so zgage Nato nam sladak, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko. Da koder Nato hodi, prepir v svetu bo zagnan!«
Morda bi bilo za isti Nato vsaj pet odstotkov koristneje, če bi teh pet odstotkov dali za ceste, da tanki ne bi obtičali pri Brezovici. Figo pa še tako popolni tanki, če se ne priplazijo niti do Maribora. Andreja Ribiča, na primer, ni še nihče predlagal za Nobelovo nagrado. Dobiti bi jo moral za najbolj učinkovito in varčno infrastrukturo ter inovativno ekonomijo. Namesto novih cest je obtičalim popotnikom delil vodo. Da spoznajo kvalitete slovenske vode in pospešijo butični obrambni turizem.
Komentarji