V nadaljevanju preberite:

Eden mojih primarnih spominov iz otroštva je rabutanje: češenj spomladi, jagod zgodaj poleti, mladih koruznih storžev v visokem poletju, grozdja in orehov jeseni. Plodovi so bili veliko slajši, če je bilo treba zanje plezati visoko, da je bilo mogoče prijateljem pokazati vso iznajdljivost, še slajši pa so bili, če so drevesa pripadala drugim. Nihče nas nikoli ni prepodil, čeprav smo kdaj pa kdaj urno poskakali z vej, ko smo opazili, da so se zavese na oknu zazibale. Nihče nikoli ni poklical staršev in nas zatožil, četudi so sovaščani vedeli, kateri družini pripada vsak med nami. Nihče ni okoli svojega malinovega grma ali breskovega drevesa postavil ograje. Rabutanje ni bilo zares ropanje: na drevesu je za nami vedno ostalo polno zrelih sadežev. Nekaterih zgolj nismo dosegli, predvsem pa smo intuitivno osvajali eno najpomembnejših lekcij v življenju – ni treba vsega vzeti zase. Bila je igra, ki nas je, ne da bi jo scela razumeli, iniciirala v civilizacijsko idejo deljenja, kadar je obilja dovolj za vse.