V kolumni preberite:

Začnimo z akcijo. Kdor si je (prvič morda že pred desetletji) ogledal »kultni« Top Gun in si po stenah sobe lepil plakate s čednim Tomom Cruisom in prav tako z Valom Kilmerjem, si zdaj malone mora ogledati še Top Gun: Maverick. Čeprav ali pa zato, ker so v sodobni različici elementi bondovske fantastike, ko je mogoče doživeti in preživeti več kot nemogoče, je občutek ob gledanju dober. Zaradi »feel good« nostalgije, ki se prebudi ob številnih referencah na izvorno verzijo iz leta 1986, se morda komu postavi pokonci tudi kakšna kocina ... A vzhičeno občutje, ki ga obhaja, je v resnici odvratno – zavržno je zaradi dogajanja čisto blizu nas, v Ukrajini, in še marsikje dlje, kjer prastara vojna ideologija ni samo umetniška fantazma, ni samo kot fascinantna videoigra, fiktivna adrenalinska akcija, v kateri svetovna velesila s pomočjo dobro izurjenih vojakov rešuje črno-beli svet pred neimenovanim sovražnikom. V številnih konkretnih vojnah, ki potekajo prav zdaj, se tragično pobija vse živo, kar pride naproti, in je v razdejanju še vse preostalo.