V kolumni preberite:

Nekaj lepega, sublimno elegantnega je v metodi, ko inherentno apolitični avtor ustvari nevsiljivo politično izjavo. Običajno te sposobnosti pripišemo žanrskim ustvarjalcem (zgodovina Hollywooda jih je polna), tako imenovani arthouse eliti precej manj, saj ima v pridigarskih ambicijah največkrat pretežko roko. Izjeme seveda obstajajo tudi v evropskem kulturnem prostoru (omenil bom samo Hanekeja), toda ko gre za igrivo poigravanje s formo in metafikcijsko dekonstrukcijo problema – največkrat gre za zakamuflirano kritiko režima –, Irancem nihče ne seže do gležnjev.