V kakšni kondiciji je Slovenija
Prihodnje leto je neizbežno, da se bomo spopadali z določenimi dejavniki, ki zaznamujejo krizo.
Odpri galerijo
Če politika ne bo dala denarja za raziskave in razvoj, je utopično pričakovati dvig blaginje. FOTO: Leon Vidic/Delo
Podopustniški dnevi prinašajo podatke o gospodarskih aktivnostih v Sloveniji in EU. Niti za Slovenijo niti za EU niso več pretirano optimistični. Ravno nasprotno, vse več je pokazateljev o prihajajoči krizi. Kako smo nanjo pripravljeni?
Potrebna je primerjava štirih ključnih stebrov v državi s stanjem leta 2009.
Gospodarstvo kot celota je nedvomno bolje pripravljeno na krizo, kot je bilo leta 2008. Meja rentabilnosti posameznih sektorjev se je dvignila, res ni več tekstilne industrije, težave z dodano vrednostjo imajo v turizmu, pa trgovci in peki, pri katerih je viden neposreden učinek spremenjene kupne moči. Toda večina panog je stroškovno optimiziranih, so mnogo bolj produktivne in usmerjene v izvoz. Izvoz blaga kot eden najpomembnejših generatorjev rasti se je v tem desetletju skoraj podvojil: s 16,3 milijarde evrov leta 2009 je narasel na 32,2 milijarde (v zadnjih 12 mesecih do maja letos). Delež izvoza v BDP je zrasel s 44,8 na 70,3 odstotka.
Prebivalstvo ima razmeroma visoke prihranke. Če so leta 2009 znašali 13,8 milijarde evrov, so do konca junija letos narasli na 19,6 milijarde. Zadolženost prebivalcev pri bankah se je sicer povečala, leta 2009 so imeli za 7,9 milijarde posojil, ob letošnjem polletju za 10,4 milijarde, a znesek tudi zaradi prihrankov ni skrb vzbujajoč.
Bančni sistem je bil leta 2009 dejavnik, ki je krizo le še poglobil. V obdobju pred tem so namreč banke izdatno kreditirale podjetja s pretežno kratkoročnimi posojili, leta 2009 pa jih niso več hotele podaljševati in so zahtevale njihovo vrnitev. Leta 2008 so imela podjetja pri bankah za 20,3 milijarde evrov posojil, konec letošnjega junija za 8,9 milijarde. Danes so banke kapitalsko ustrezne in likvidne. Niso izpostavljene slabim praksam kot pred desetletjem, podjetja v bankah niso izpostavljena z visokimi krediti, ni posojil za menedžerske prevzeme in ni nepremičninskega balona.
Za omenjene tri stebre lahko trdimo, da so v boljši kondiciji, kot so bili pred desetletjem. So bolj robustni in bolje pripravljeni na morebitno krizo.
Kaj pa država kot četrti steber? V kakšni kondiciji je država za morebiti prihajajočo krizo?
Javni dolg je država povečala za štirikrat. Leta 2008 je znašal 21,8 odstotka BDP oziroma Slovenija je bila zadolžena za 8,3 milijarde evrov. Konec lanskega leta je javni dolg znašal 70 odstotkov BDP, država ima sposojenih 32,2 milijarde evrov. Ne le da nimamo več omembe vrednega manevrskega prostora za novo zadolževanje, z novim zadolževanjem bi se kaj kmalu znašli na enosmerni cesti držav, ki so označene kot bolniki, obstoječi dolg pa nas vedno bolj duši pri potrebnem razvoju.
Žal nobena vlada do zdaj ni izvedla niti zdravstvene niti pokojninske reforme, ki bi okrepila sistem, in to kljub alarmantnemu stanju, zlasti v zdravstvu.
Politiki so tako zastrupili javni diskurz, da so državljanom priskutili demokratično politiko. To jim je uspelo skoraj v celoti, saj so se lahko naslonili na tradicionalno slovensko antipatijo do političnih strank kot rušiteljic narodne enotnosti. Vzorec z začetka 20. stoletja so zgolj kopirali. Namesto pravih strank nastopa na političnem trgu vedno več marionetnih, ki jih vodijo »politični naturščiki«, okiteni z akademskimi nazivi ali življenjepisi v javnem sektorju.
Dejansko odločanje se tako seli od politikov za en mandat, ki so v ospredju, k modrim tehnokratom, ki so v ozadju in nimajo mandata volivcev, upravljajo pa kapital državnih podjetij, kar zabrisuje dejstvo, da z volitvami ne pride do dejanske menjave oblasti, do menjave generacij in do menjave vzorcev vladanja.
Se vlada zaveda resnosti in razsežnosti situacije, v kateri je Slovenija, uspavana na zavidljivih gospodarskih rezultatih zadnjih nekaj let, ko je imela državna blagajna nepričakovano visoke prilive in so delodajalci najbolj tožili nad tem, da ne najdejo novih sodelavcev? Pokazatelj tega zavedanja bo razprava v proračunskih pogajanjih. Ko je na obzorju nižanje tako evropske kot slovenske gospodarske rasti, ima vlada zadnjo priložnost za stabilizacijo gospodarstva.
To se najprej vidi pri načrtovanju porabe, ali je odraz realističnega načrtovanja ali pa jezdenja na valu cikličnih prihodkov, ko v dobrih letih naraščajo prihodki v državno blagajno od pobranega DDV in ni večjih izdatkov za socialna nadomestila, saj je brezposelnih bistveno manj. Bo načrtovanje upoštevalo neugodna demografska gibanja, saj se Slovenija približuje vrhu držav z najstarejšim prebivalstvom? Bo poslovno okolje omogočilo podjetjem, da bodo čim bolj fit?
Ključno pa je zavedanje o proračunskih izdatkih za razvoj in raziskave. Če hočemo nekaj novega in boljšega, je to neizogibno. Poudarjamo namreč, da je cilj, h kateremu razvijamo državo, na znanju temelječa družba. Če povečanja produktivnosti ne razumemo kot več ur fizičnega dela za nižjo plačo, temveč z inovacijami dvigniti blaginjo prebivalcev, to lahko dosežemo le z znanjem.
A če pogledamo številke, so to predvsem besede: lani so se proračunska sredstva za znanost povečala za 19 milijonov evrov, letos še za 22 milijonov. Toda skupni znesek je še vedno pod pol odstotka BDP, kljub zavezi o enem odstotku BDP, kar omogoča osnovne pogoje za razvojni potencial.
Z vlaganjem v razvoj in raziskave je namreč tako kot s šalo o direktorju, ki so mu očitali, da namenja preveč za oglaševanje izdelkov, saj se sami uspešno prodajajo. Odvrnil jim je: »Res je, namenjamo dvakrat preveč sredstev za oglaševanje. Žal pa ne vemo, katera polovica je odveč.«
Potrebna je primerjava štirih ključnih stebrov v državi s stanjem leta 2009.
Gospodarstvo kot celota je nedvomno bolje pripravljeno na krizo, kot je bilo leta 2008. Meja rentabilnosti posameznih sektorjev se je dvignila, res ni več tekstilne industrije, težave z dodano vrednostjo imajo v turizmu, pa trgovci in peki, pri katerih je viden neposreden učinek spremenjene kupne moči. Toda večina panog je stroškovno optimiziranih, so mnogo bolj produktivne in usmerjene v izvoz. Izvoz blaga kot eden najpomembnejših generatorjev rasti se je v tem desetletju skoraj podvojil: s 16,3 milijarde evrov leta 2009 je narasel na 32,2 milijarde (v zadnjih 12 mesecih do maja letos). Delež izvoza v BDP je zrasel s 44,8 na 70,3 odstotka.
Prebivalstvo ima razmeroma visoke prihranke. Če so leta 2009 znašali 13,8 milijarde evrov, so do konca junija letos narasli na 19,6 milijarde. Zadolženost prebivalcev pri bankah se je sicer povečala, leta 2009 so imeli za 7,9 milijarde posojil, ob letošnjem polletju za 10,4 milijarde, a znesek tudi zaradi prihrankov ni skrb vzbujajoč.
Robotokalipsa in kdo bo poročal o njej
Koliko zasebnosti še imamo?
Kaj razlikuje zmagovalce od poražencev
Ko odhajajo dobri, slabi prevzemajo vajeti
Koliko zasebnosti še imamo?
Kaj razlikuje zmagovalce od poražencev
Ko odhajajo dobri, slabi prevzemajo vajeti
Bančni sistem je bil leta 2009 dejavnik, ki je krizo le še poglobil. V obdobju pred tem so namreč banke izdatno kreditirale podjetja s pretežno kratkoročnimi posojili, leta 2009 pa jih niso več hotele podaljševati in so zahtevale njihovo vrnitev. Leta 2008 so imela podjetja pri bankah za 20,3 milijarde evrov posojil, konec letošnjega junija za 8,9 milijarde. Danes so banke kapitalsko ustrezne in likvidne. Niso izpostavljene slabim praksam kot pred desetletjem, podjetja v bankah niso izpostavljena z visokimi krediti, ni posojil za menedžerske prevzeme in ni nepremičninskega balona.
Za omenjene tri stebre lahko trdimo, da so v boljši kondiciji, kot so bili pred desetletjem. So bolj robustni in bolje pripravljeni na morebitno krizo.
Kaj pa država kot četrti steber? V kakšni kondiciji je država za morebiti prihajajočo krizo?
Javni dolg je država povečala za štirikrat. Leta 2008 je znašal 21,8 odstotka BDP oziroma Slovenija je bila zadolžena za 8,3 milijarde evrov. Konec lanskega leta je javni dolg znašal 70 odstotkov BDP, država ima sposojenih 32,2 milijarde evrov. Ne le da nimamo več omembe vrednega manevrskega prostora za novo zadolževanje, z novim zadolževanjem bi se kaj kmalu znašli na enosmerni cesti držav, ki so označene kot bolniki, obstoječi dolg pa nas vedno bolj duši pri potrebnem razvoju.
Žal nobena vlada do zdaj ni izvedla niti zdravstvene niti pokojninske reforme, ki bi okrepila sistem, in to kljub alarmantnemu stanju, zlasti v zdravstvu.
Plima je dvigila vse ladje, tudi slovensko. Na valu močne gospodarske rasti in nepričakovanih prilivov v državno blagajno ni bilo pretiranih izdatkov za brezsposelne.
Foto Jože Suhadolnik/Delo
Foto Jože Suhadolnik/Delo
Politiki so tako zastrupili javni diskurz, da so državljanom priskutili demokratično politiko. To jim je uspelo skoraj v celoti, saj so se lahko naslonili na tradicionalno slovensko antipatijo do političnih strank kot rušiteljic narodne enotnosti. Vzorec z začetka 20. stoletja so zgolj kopirali. Namesto pravih strank nastopa na političnem trgu vedno več marionetnih, ki jih vodijo »politični naturščiki«, okiteni z akademskimi nazivi ali življenjepisi v javnem sektorju.
Dejansko odločanje se tako seli od politikov za en mandat, ki so v ospredju, k modrim tehnokratom, ki so v ozadju in nimajo mandata volivcev, upravljajo pa kapital državnih podjetij, kar zabrisuje dejstvo, da z volitvami ne pride do dejanske menjave oblasti, do menjave generacij in do menjave vzorcev vladanja.
Se vlada zaveda resnosti in razsežnosti situacije, v kateri je Slovenija, uspavana na zavidljivih gospodarskih rezultatih zadnjih nekaj let, ko je imela državna blagajna nepričakovano visoke prilive in so delodajalci najbolj tožili nad tem, da ne najdejo novih sodelavcev? Pokazatelj tega zavedanja bo razprava v proračunskih pogajanjih. Ko je na obzorju nižanje tako evropske kot slovenske gospodarske rasti, ima vlada zadnjo priložnost za stabilizacijo gospodarstva.
To se najprej vidi pri načrtovanju porabe, ali je odraz realističnega načrtovanja ali pa jezdenja na valu cikličnih prihodkov, ko v dobrih letih naraščajo prihodki v državno blagajno od pobranega DDV in ni večjih izdatkov za socialna nadomestila, saj je brezposelnih bistveno manj. Bo načrtovanje upoštevalo neugodna demografska gibanja, saj se Slovenija približuje vrhu držav z najstarejšim prebivalstvom? Bo poslovno okolje omogočilo podjetjem, da bodo čim bolj fit?
Ključno pa je zavedanje o proračunskih izdatkih za razvoj in raziskave. Če hočemo nekaj novega in boljšega, je to neizogibno. Poudarjamo namreč, da je cilj, h kateremu razvijamo državo, na znanju temelječa družba. Če povečanja produktivnosti ne razumemo kot več ur fizičnega dela za nižjo plačo, temveč z inovacijami dvigniti blaginjo prebivalcev, to lahko dosežemo le z znanjem.
A če pogledamo številke, so to predvsem besede: lani so se proračunska sredstva za znanost povečala za 19 milijonov evrov, letos še za 22 milijonov. Toda skupni znesek je še vedno pod pol odstotka BDP, kljub zavezi o enem odstotku BDP, kar omogoča osnovne pogoje za razvojni potencial.
Z vlaganjem v razvoj in raziskave je namreč tako kot s šalo o direktorju, ki so mu očitali, da namenja preveč za oglaševanje izdelkov, saj se sami uspešno prodajajo. Odvrnil jim je: »Res je, namenjamo dvakrat preveč sredstev za oglaševanje. Žal pa ne vemo, katera polovica je odveč.«
