V nadaljevanju preberite:

»Ob cesti smo stali in jim mahali. Na lojtrnikih so se peljali, na harmonike igrali, vriskali in peli. Čez nekaj dni so se isti lojtrniki vračali in z njih so opletale križem nametane okrvavljene mrtve roke in noge. Spet smo stali ob cesti. Stara sem bila šestnajst let in služila sem v Šentvidu. Podnanos se reče zdaj. A Mutca Osojskega sem ti že povedala? Pa Ubežnega kralja? No, poslušaj.« In tako dan za dnem. Moja stara mama Angela z osmimi križi, ruto na glavi in vedno istimi žarečimi drobci v ugašajočem spominu me ni pustila oditi, dokler se niso zvrstili Mutec Osojski in Ubežni kralj in lojtrniki z mrliči. »Meni letnica leta šteje,« se je ob tem pohvalila z rojstnim letom s končnico nič-nič. Ko je bila trgovska vajenka na Vipavskem, je bila Soška fronta v zenitu. Mama Angela je njen mrtvaški mimohod pomnila do zadnjega.