Vojvodinja in škorenj
Britanski princ Harry in njegova soproga Meghan sta včeraj končala pacifiško turnejo. Šestnajst dni po Avstraliji, Novi Zelandiji, Tongi, Fidžiju.
Odpri galerijo
Zmagovalka z rekvizitom.
Foto Reuters
Pred sidneyjsko opero sta se rokovala z navdušeno množico, se v Rotorui udeležila tradicionalne maorske slovesnosti, na Fidžiju sta odkrila kip vojnemu heroju. Srečala sta se z reševalci iz vode, kmeti, ki jih je prizadela suša, študenti, ki iščejo štipendije, šla v zavetišče za ogrožene ptice, bila na odprtju in zaprtju veteranskih športnih iger Invictus, zasadila tradicionalno drevo kōwhai. Mediji so sledili vsakemu njunemu koraku in ugotovili, da je bil obisk uspešen. Celo zelo uspešen.
Ne samo da je noseča vojvodinja saseška znova upravičila sloves modne ikone, izkazala je tudi prav poseben talent, ki morda ni ravno pogoj za svet kraljevih družin. Svojega moža je premagala v metanju gumijastih škornjev. On je prijel temnega, ona rdeč pikast škorenj, zalučala sta ju čez travnik in sodnik je odločil njeno zmago.
Nekateri temu pravijo norost, drugi šport, ki je popularen od sedemdesetih let na območju britanskega imperija, nastal pa naj bi v sporu dveh kmetov. Prvi naj bi čevlje drugega polil s pivom in obmetavanje se je začelo. Danes škornje mečejo tudi na Finskem, v Nemčiji, Rusiji, Estoniji. Pravila so različna, tehnik metanja pa veliko. Svetovna zveza metalcev škornjev je doma na Finskem, obstaja pa še vrsta društev in organizacij.
Princ in vojvodinja sta škornje metala na Novi Zelandiji, kjer poznajo tudi tekme v pljuvanju oljčnih koščic, čisto zares pa praznujejo tudi dan škornja. Želijo namreč priti v Guinnessovo knjigo rekordov in premagati rekord Finca Teppa Luome, ki je leta 1996 škorenj vrgel skoraj 64 metrov daleč.
Kako daleč je poletel škorenj vojvodinje, nihče ni poročal, je pa zmagovalka predlagala, da bi disciplino uvedli tudi v šole.
Če parafriziramo slovenski rek, je zdaj jasno, kdo bo v družini nosil škornje.
Ne samo da je noseča vojvodinja saseška znova upravičila sloves modne ikone, izkazala je tudi prav poseben talent, ki morda ni ravno pogoj za svet kraljevih družin. Svojega moža je premagala v metanju gumijastih škornjev. On je prijel temnega, ona rdeč pikast škorenj, zalučala sta ju čez travnik in sodnik je odločil njeno zmago.
Nekateri temu pravijo norost, drugi šport, ki je popularen od sedemdesetih let na območju britanskega imperija, nastal pa naj bi v sporu dveh kmetov. Prvi naj bi čevlje drugega polil s pivom in obmetavanje se je začelo. Danes škornje mečejo tudi na Finskem, v Nemčiji, Rusiji, Estoniji. Pravila so različna, tehnik metanja pa veliko. Svetovna zveza metalcev škornjev je doma na Finskem, obstaja pa še vrsta društev in organizacij.
Princ in vojvodinja sta škornje metala na Novi Zelandiji, kjer poznajo tudi tekme v pljuvanju oljčnih koščic, čisto zares pa praznujejo tudi dan škornja. Želijo namreč priti v Guinnessovo knjigo rekordov in premagati rekord Finca Teppa Luome, ki je leta 1996 škorenj vrgel skoraj 64 metrov daleč.
Kako daleč je poletel škorenj vojvodinje, nihče ni poročal, je pa zmagovalka predlagala, da bi disciplino uvedli tudi v šole.
Če parafriziramo slovenski rek, je zdaj jasno, kdo bo v družini nosil škornje.
