V kolumni preberite:
Lani je bilo Jurčičevo leto, minilo je 140 let od pisateljeve smrti. Jurčič slovi kot avtor prvega romana v slovenščini. Ampak začel je vsaj še eno tradicijo. V Kozlovski sodbi v Višnji Gori je odprl tradicijo slovenske samokritike. Vsi poznamo zgodbo: kozel poželjivo gleda solato, krajani ga obsodijo na tepež po senci, kozlov lastnik pa mora kruto kazen spremljati z zavezanimi očmi. Zgodba se norčuje iz pameti vaščanov. Na zatožni klopi nista le kozlič in Lukež, temveč inteligenca ljudstva.
Ampak proces se ne konča z Jurčičem. Pomislimo na primer na Ivana Cankarja. Cankar nam je zapustil vokabular samokritike: fraze, s katerimi se bičamo, in puščice, ki jih mečemo vase. Ko hočemo domovini očitati umsko zaprtost, ji rečemo dolina šentflorjanska. Ko hočemo svoje mesto grajati zaradi zaprtosti in neambicioznosti, ga okličemo za Blatni Dol. Ko nam presedajo rojaki, jim rečemo hlapci. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, jim zavpijemo (in domnevamo, da ta izrek velja za druge Slovence – in le v manjši meri za nas, ki se tega hlapčevstva vsaj zavedamo in mu zato lahko kljubujemo). Kaj bi Cankar rekel, če bi izvedel, da smo Slovenci hvaležno sprejeli njegovo besedišče za kritiko Slovencev? Mogoče ne bi rekel ničesar, morda bi se samo smejal.
