Amaterski orkester z dirigentom brez posluha
O nujnosti profesionalizacije slovenske politike.
Odpri galerijo
Če se položaj ne bo korenito spremenil, lahko slovenska politična scena pristane v polju popolnega amaterizma, arbitrarnosti in poljubnosti, sintagma vsesplošne sprejemljivosti vsakogar v smislu »anything goes« pa postane osrednje vodilo političnega delovanja. FOTO: Blaž Samec
Na videz je nesmiselno vleči vzporednice med politiko in umetnostjo oziroma kulturo, vendar ju glede na izjemne spremembe, ki smo jim priča v zadnjem desetletju ali dveh, veže vse več skupnih točk. Obe področji sta skoraj povsem izgubili svojo – sicer zelo različno konstruirano – avro, meja med profesionalnim in amaterskim se hitro in vztrajno zabrisuje, prav tako meja med pop(ulizm)om in »visoko« umetnostjo oziroma politiko. Ne nazadnje postaja protagonistom na obeh področjih skoraj popolnoma vseeno, kakšen so njihovi programi, realne vsebine, intence in domet ter dolgoročen učinek, neredko se celo povsem požvižgajo na odziv »občinstva«.
Obstaja pa tudi bistvena razlika, na področju kulture vendarle ostaja trdo jedro z vrhunsko produkcijo, medtem ko je na področju politike tega vse manj. Položaj ni povsod enak, marsikje se sistem regenerira brez večjih zapletov, vendar je razkroj političnega establišmenta vendarle trend, ki postaja skrb vzbujajoč. V državah z dolgo tradicijo strankarskega parlamentarizma ter kakovostno in robustno uradniško mrežo, ki je pravzaprav temelj delovanja države, lahko občasne akrobacije na vrhu politične piramide minejo brez posebnih pretresov, če te tradicije ni in vzpon političnih amaterjev postane pravilo, in ne izjema, pa je to povsem druga zgodba.
Sloveniji v četrt stoletja ni uspelo izoblikovati svoje politične »elite«, prav nasprotno, iz volitev v volitve se opotekamo z improviziranimi rešitvami. Kandidati za najvišja mesta vedno znova skočijo iz klobuka oziroma jih iz njega izvlečejo čarodeji iz ozadja, kot da bi bila politika nekakšna prostočasna rokohitrska dejavnost, za katero ni treba imeti nobenih kvalitet in kvalifikacij, edino, kar šteje, je navdušenost gledalcev ob – sicer vse bolj prozornih – trikih. Sicer se zadeve spreminjajo, pa vendarle v nam primerljivem svetu še vedno veljajo nemški, britanski in ameriški način rekrutacije politikov. Za nemškega naj bi veljala zahteva strokovnosti, za britanskega elitizem in odličnost (ki je ne gre zamenjevati za snobovstvo in prazen formalizem pripadnosti visokim slojem) in za ameriškega praktičnost.
Velika večina slovenskih politikov ter njihovih strank in list ne izpolnjuje nobenega od teh kriterijev. Kot kriterij strokovnosti se praviloma predstavlja profesorski naziv, kot da bi bil to kakšen garant, da oseba lahko optimalno dela na nekem področju, praktičnost, torej ekspeditivnost in dinamika pri reševanju vsakodnevnih problemov, je skoraj neznan pojem, o odličnosti pa je tako in tako odveč izgubljati besede. Sicer se lahko strinjamo ali pa tudi ne z navedbo pesnika Josifa Brodskega, da je človek »najprej estetsko in šele nato etično bitje«, zagotovo pa podobno kot v modernizmu tudi v politiki velja, da je oblika obenem tudi vsebina.
Da ne bo pomote, strokovnost tukaj ni mišljena kot absoluten pojem, ideje o nekakšni »strokovni vladi«, ki se pri nas ciklično pojavljajo, so povsem deplasirane, politika pač mora manevrirati med različni prioritetami. »Strokovnost« pri dilemi, koliko denarja boš namenil kulturi, zdravstvu, železnici, obrambi ali gradnji stanovanj, ne igra nobene vloge, štejejo pa uvid v celovitost problematike, razgledanost, kultiviranost, empatija, pa tudi kredibilnost in verodostojnost ter – če že ni karizme – vsaj priljudnost. Kar so, žal, pri večini naših politikov spet skoraj neznane kategorije.
Naslednji kriterij je postopen vzpon na politični lestvici. Za to je seveda potrebna široka organiziranost stranke skupaj z lokalno mrežo, različnimi strokovnimi odbori in forumi ter ne nazadnje tudi s svojim podmladkom. S tem se lahko pri nas pohvalijo le v SDS, SD in NSi, vsi drugi o dolgoročnosti svojih političnih projektov sploh ne razmišljajo. Seveda se lahko tukaj pojavi problem večnega generiranja identičnih političnih garnitur, tudi, recimo, v Veliki Britaniji ugotavljajo, da je strankarski pedigre postal že skoraj obvezen pri političnem pozicioniranju, vendar je verjetno še veliko slabše, če lahko popolni avtsajderji vedno znova destabilizirajo sistem.
Ali bo Marjanu Šarcu uspelo skupaj skrpati svojo »levosredinsko« vlado ali ne, je pravzaprav povsem irelevantno vprašanje. Če mu bo, bo Slovenija pač preživela Šarca, tako kot bodo v ZDA preživeli Donalda Trumpa. Težava je to, da Američani skoraj zagotovo na naslednjih volitvah ne bodo izvolili ne Trumpa in niti ne kakšnega Trumpa 2.0, medtem ko pri nas obstaja zelo velika verjetnost, da se bo čez štiri leta pojavil Marjan Šarec 2.0, ne nazadnje je že original le eden od stalno reproduciranih klonov slovenske produkcije novih obrazov.
Če se položaj ne bo korenito spremenil, lahko slovenska politična scena pristane v polju popolnega amaterizma, arbitrarnosti in poljubnosti, sintagma vsesplošne sprejemljivosti vsakogar v smislu »anything goes« pa postane osrednje vodilo političnega delovanja. Analitiki že dolgo opozarjajo, da je postala politika pri nas povsem neprivlačna za ljudi z ugledom, voljo in referencami, kar je pravzaprav povsem razumljivo, zakaj bi se vrhunski ali vsaj solidni glasbenik rinil v razglašeni orkester, ki vsaka štiri leta dobi dirigenta. Ta s seboj pripelje trumo podpovprečnih goslačev, ob tem pa vzvišeno in prezirljivo meni, da vodenje takšnega orkestra ne zahteva nobenega znanja in izkušenj in da niti ni nič narobe, če je popolnoma brez posluha. Ne nazadnje lahko igra na playback in za boljši umetniški vtis ob tem teatralno maha.
Temeljna dilema Slovenije tako ni problem aktualnega sestavljanja vlade in smešnega navijaštva, ali bo država dobila »levosredinsko« ali »desnosredinsko« vlado, temveč ali se bo politika pri nas končno začela profesionalizirati ali ne. Profesionalni politik se ne spoprijeva z zahtevami in pričakovanji, temveč mora v primeru neuspeha sprejeti tudi realno, in ne samo navidezno oziroma abstraktno odgovornost. To pomeni, da je lahko ogrožena ne samo njegova kariera, temveč tudi njegova eksistenca, saj iz političnega parketa ne more kar nonšalantno pobegniti nazaj za kateder ali sesti v kakšen zanj vnaprej rezervirani županski fotelj. Amaterska kultura je nepogrešljiv člen kulturne mreže, amaterska politika pa je povsem odveč. Res smo zaradi razvoja dogodkov že krepko znižali naše standarde in pričakovanja, vendar od minimuma strokovnosti, odličnosti in praktičnosti vendarle ne smemo odstopiti. Čeprav bomo, kot kaže, letos v to še prisiljeni, saj druge izbire pač nimamo. Upajmo, da zadnjič.
Obstaja pa tudi bistvena razlika, na področju kulture vendarle ostaja trdo jedro z vrhunsko produkcijo, medtem ko je na področju politike tega vse manj. Položaj ni povsod enak, marsikje se sistem regenerira brez večjih zapletov, vendar je razkroj političnega establišmenta vendarle trend, ki postaja skrb vzbujajoč. V državah z dolgo tradicijo strankarskega parlamentarizma ter kakovostno in robustno uradniško mrežo, ki je pravzaprav temelj delovanja države, lahko občasne akrobacije na vrhu politične piramide minejo brez posebnih pretresov, če te tradicije ni in vzpon političnih amaterjev postane pravilo, in ne izjema, pa je to povsem druga zgodba.
Sloveniji v četrt stoletja ni uspelo izoblikovati svoje politične »elite«, prav nasprotno, iz volitev v volitve se opotekamo z improviziranimi rešitvami. Kandidati za najvišja mesta vedno znova skočijo iz klobuka oziroma jih iz njega izvlečejo čarodeji iz ozadja, kot da bi bila politika nekakšna prostočasna rokohitrska dejavnost, za katero ni treba imeti nobenih kvalitet in kvalifikacij, edino, kar šteje, je navdušenost gledalcev ob – sicer vse bolj prozornih – trikih. Sicer se zadeve spreminjajo, pa vendarle v nam primerljivem svetu še vedno veljajo nemški, britanski in ameriški način rekrutacije politikov. Za nemškega naj bi veljala zahteva strokovnosti, za britanskega elitizem in odličnost (ki je ne gre zamenjevati za snobovstvo in prazen formalizem pripadnosti visokim slojem) in za ameriškega praktičnost.
Velika večina slovenskih politikov ter njihovih strank in list ne izpolnjuje nobenega od teh kriterijev. Kot kriterij strokovnosti se praviloma predstavlja profesorski naziv, kot da bi bil to kakšen garant, da oseba lahko optimalno dela na nekem področju, praktičnost, torej ekspeditivnost in dinamika pri reševanju vsakodnevnih problemov, je skoraj neznan pojem, o odličnosti pa je tako in tako odveč izgubljati besede. Sicer se lahko strinjamo ali pa tudi ne z navedbo pesnika Josifa Brodskega, da je človek »najprej estetsko in šele nato etično bitje«, zagotovo pa podobno kot v modernizmu tudi v politiki velja, da je oblika obenem tudi vsebina.
Da ne bo pomote, strokovnost tukaj ni mišljena kot absoluten pojem, ideje o nekakšni »strokovni vladi«, ki se pri nas ciklično pojavljajo, so povsem deplasirane, politika pač mora manevrirati med različni prioritetami. »Strokovnost« pri dilemi, koliko denarja boš namenil kulturi, zdravstvu, železnici, obrambi ali gradnji stanovanj, ne igra nobene vloge, štejejo pa uvid v celovitost problematike, razgledanost, kultiviranost, empatija, pa tudi kredibilnost in verodostojnost ter – če že ni karizme – vsaj priljudnost. Kar so, žal, pri večini naših politikov spet skoraj neznane kategorije.
Dilema Slovenije ni, ali bo država dobila »levosredinsko« ali »desnosredinsko« vlado, temveč ali se bo politika pri nas končno začela profesionalizirati ali ne.
Naslednji kriterij je postopen vzpon na politični lestvici. Za to je seveda potrebna široka organiziranost stranke skupaj z lokalno mrežo, različnimi strokovnimi odbori in forumi ter ne nazadnje tudi s svojim podmladkom. S tem se lahko pri nas pohvalijo le v SDS, SD in NSi, vsi drugi o dolgoročnosti svojih političnih projektov sploh ne razmišljajo. Seveda se lahko tukaj pojavi problem večnega generiranja identičnih političnih garnitur, tudi, recimo, v Veliki Britaniji ugotavljajo, da je strankarski pedigre postal že skoraj obvezen pri političnem pozicioniranju, vendar je verjetno še veliko slabše, če lahko popolni avtsajderji vedno znova destabilizirajo sistem.
Ali bo Marjanu Šarcu uspelo skupaj skrpati svojo »levosredinsko« vlado ali ne, je pravzaprav povsem irelevantno vprašanje. Če mu bo, bo Slovenija pač preživela Šarca, tako kot bodo v ZDA preživeli Donalda Trumpa. Težava je to, da Američani skoraj zagotovo na naslednjih volitvah ne bodo izvolili ne Trumpa in niti ne kakšnega Trumpa 2.0, medtem ko pri nas obstaja zelo velika verjetnost, da se bo čez štiri leta pojavil Marjan Šarec 2.0, ne nazadnje je že original le eden od stalno reproduciranih klonov slovenske produkcije novih obrazov.
Če se položaj ne bo korenito spremenil, lahko slovenska politična scena pristane v polju popolnega amaterizma, arbitrarnosti in poljubnosti, sintagma vsesplošne sprejemljivosti vsakogar v smislu »anything goes« pa postane osrednje vodilo političnega delovanja. Analitiki že dolgo opozarjajo, da je postala politika pri nas povsem neprivlačna za ljudi z ugledom, voljo in referencami, kar je pravzaprav povsem razumljivo, zakaj bi se vrhunski ali vsaj solidni glasbenik rinil v razglašeni orkester, ki vsaka štiri leta dobi dirigenta. Ta s seboj pripelje trumo podpovprečnih goslačev, ob tem pa vzvišeno in prezirljivo meni, da vodenje takšnega orkestra ne zahteva nobenega znanja in izkušenj in da niti ni nič narobe, če je popolnoma brez posluha. Ne nazadnje lahko igra na playback in za boljši umetniški vtis ob tem teatralno maha.
Temeljna dilema Slovenije tako ni problem aktualnega sestavljanja vlade in smešnega navijaštva, ali bo država dobila »levosredinsko« ali »desnosredinsko« vlado, temveč ali se bo politika pri nas končno začela profesionalizirati ali ne. Profesionalni politik se ne spoprijeva z zahtevami in pričakovanji, temveč mora v primeru neuspeha sprejeti tudi realno, in ne samo navidezno oziroma abstraktno odgovornost. To pomeni, da je lahko ogrožena ne samo njegova kariera, temveč tudi njegova eksistenca, saj iz političnega parketa ne more kar nonšalantno pobegniti nazaj za kateder ali sesti v kakšen zanj vnaprej rezervirani županski fotelj. Amaterska kultura je nepogrešljiv člen kulturne mreže, amaterska politika pa je povsem odveč. Res smo zaradi razvoja dogodkov že krepko znižali naše standarde in pričakovanja, vendar od minimuma strokovnosti, odličnosti in praktičnosti vendarle ne smemo odstopiti. Čeprav bomo, kot kaže, letos v to še prisiljeni, saj druge izbire pač nimamo. Upajmo, da zadnjič.
