Darilo porabiš, spomin pa ostane

Verjetno je prav to smisel praznikov. Da vidimo v zaporniku sočloveka. Da smo drug drugemu ljudje.
Fotografija: Karikatura: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar

V dneh, ko še bolj kot v preostalem delu leta šteje bližina sočloveka, je veliko ljudi po državi osamljenih. Nekateri za vrati svojih domov, drugi v domovih za ostarele, v zavodih za ljudi z motnjo v duševnem razvoju, zaporih, centru za tujce … Mnogi za svojo osamljenost niso krivi sami, spet drugi z izolacijo »plačujejo« kazen. So zaradi tega manj ljudje? Zagotovo ne.



Tistim, ki bodo praznike preživeli stran od svojih domačih, ne bo lahko. V zavodih, kjer skrbijo za ljudi z motnjo v duševnem razvoju, mnogi uporabniki gledajo, kako sostanovalci odhajajo domov k staršem ali drugim sorodnikom, sami pa bodo ostali v zavodu. Kjer so vsak dan in ni menjave okolja. Nekateri zavodov niso zapustili že desetletja.

V slovenskih zaporih je bilo sredi decembra 1492 ljudi. Čeprav v javnosti večkrat slišimo komentarje, češ, saj hodijo za konec tedna domov, še zdaleč ni tako. Velika večina zaprtih bo praznike pričakala za rešetkami. Kjer za tabo zaklenejo vsa vrata in kjer ni odštevanja sekund pred novim letom, ampak odštevajo dneve, mesece, leta do prostosti. Ali vsaj do dovoljenega izhoda, da bodo spet videli travo in drevesa.

V centru za tujce je običajno bolj pestro ob muslimanskih praznikih. Na steni sobe, ki je namenjena molitvi različnih veroizpovedi, so besede s skupnim pomenom. Upanje. Lahko vsem ljudem, ki zaradi različnih okoliščin ne bodo s svojimi najdražjimi, damo upanje vsaj med prazniki? Smo sposobni v zaporniku, tujcu, človeku z motnjo v duševnem razvoju, od vseh sorodnikov pozabljenem starostniku videti človeka?

Verjetno je prav to smisel praznikov. Da vidimo v zaporniku, tujcu, starostniku sočloveka. Da razumemo, da je težko tudi zaposlenim v teh zavodih. Da smo drug drugemu ljudje. Ali kot je kolegici povedal frančiškan, da bistvo življenja ni v neprestanem delu in pehanju za dobičkom, ampak v ljubezni do bližnjega. Ki se ne kaže z darili, kot pravi obsojenec, ki ga čaka še nekaj let v celjskem zaporu: »Pomembno je, da si za človeka vzameš čas. Darilo bo porabil, zapravil. Da si bil z njim, si bo pa vse življenje zapomnil.«

Preberite še: