Del skupnosti

Evropska unija je po moji oceni izjemna pridobitev za Slovenijo. Kot del skupnosti smo zelo napredovali, veliko stvari je povsem samoumevnih, recimo, da je z osebno izkaznico mogoče odpotovati kamorkoli v EU, na študijsko izmenjavo ali v službo čez mejo. Slovenijo mora zanimati, da je čim bliže – miselno, fizično, razvojno – Nemčiji, Avstriji in drugim državam v srednji Evropi. To je naš življenjski prostor, tam so naši partnerji, ne smemo drseti proti državam tako imenovanega mediteranskega bazena. Če hočemo razvoj, če hočemo stabilnost in če hočemo višje plače.

Taka regijska usmeritev ima seveda svojo ceno. Če hočeš biti član kluba, moraš upoštevati klubska pravila, seveda pa imaš kot član tudi možnost sooblikovanja pravil.

Eno od klubskih pravil v EU določa, da se podjetjem v težavah lahko pomaga, a je za to treba izpolniti določene pogoje. Slovenske banke so bile v težavah, razpravljamo lahko samo o globini težav, ne pa o tem, ali so imele gnile bilance. To težavo smo rešili z državno finančno injekcijo, pogoj pa je bil, da banke privatiziramo. Vse tri.

NKBM smo prodali relativno hitro. Če odmislimo očitke, da smo prodali prepoceni (ponudnikov se ni trlo, bila sta zgolj dva!), nam je ta prodaja v bistvu odprla pot na mednarodne trge, kot država smo se začeli zadolževati ceneje. Prodaja NLB je bila težja, prvi poskus je ustavila politika in s tem zbijala ceno. Drugi poskus je bil uspešen, toda del vrednosti se je z lastnika prenesel na kupce.

Trenutno poteka postopek prodaje Abanke. Nekakšna tiha želja politike je, da bi ga ustavili. Prav v tem kontekstu se je – zdaj ko končuje mandat – oglasila Margarete Vestager, komisarka za konkurenčnost. Znana je po trmavosti in nepopustljivosti, slovenske sogovornike je obvestila zgolj o tem, da naj kljub končevanju dela komisije upoštevajo klubska pravila.