Dobra volja je najbolja

Že število kandidatov, ki so se včeraj spopadli za položaj predsednika države, priča, da je za Ukrajince, ki so pred petimi leti izvedli še eno v vrsti »revolucij«, da bi se končno dokopali do lepšega življenja, to, kdo bo na čelu države, seveda zelo pomembno, pa čeprav nimajo predsedniškega sistema kakor v sosednji Rusiji, kjer je poglavar Kremlja »bog in batina«.



V njihovi mešani predsedniško-parlamentarni ureditvi je odločujoče tudi to, kdo je predsednik vlade in kdo ima največ poslancev. A za državo, ki jo je pot na zahod privedla do vojne z vzhodom, nikakor ni vseeno, ali njeno vojsko ter varnostno in mednarodno politiko vodi jastreb ali golob. Prav zaradi tega to, kdo bo zmagal na predsedniških volitvah, nima ogromnega pomena le za Ukrajince, temveč za celotno mednarodno skupnost, zlasti pa staro celino, ki se je prav zaradi dogajanja v tej, po površini največji evropski državi, znašla sredi nove vroče hladne vojne.



Na prvi pogled med politikoma, ki sta se prebila v drugi krog, ni nobenih bistvenih razlik glede geopolitičnih in strateških vprašanj in usmeritev države, kolikor je bilo stališča vsaj enega od njiju doslej seveda sploh mogoče izluščiti. Tudi če bo Volodimir Zelenski, ki je nekoč v svoji komedijantski vlogi napovedoval, da se bo treba z Rusijo začeti pogajati, ponovil včerajšnji uspeh še v drugem krogu, velikih sprememb ne kaže pričakovati. Preveč interesov preveč vplivnih ljudi iz zakulisja, pa tudi bolj ali manj odkritih interesov mednarodnih sil, je v igri, da bi si res lahko privoščil resne spremembe. Predsednika ni težko igrati na televiziji, a šele nastop v (geo)politični komediji dejanskosti zahteva prave igralce. Kakor je na žalost že običajno, ta dejanskost kaj lahko za Ukrajince spet postane oziroma ostane farsa, a to je še zmeraj bolje, kakor da bi tragedija, v kateri številni že živijo, postala edini »igralski« žanr njihovega obstoja.