Dolga in lepa nevarnost
Koalicija strank novega populizma ni več utopija.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Napovedano srečanje ministra za notranje zadeve in podpredsednika italijanske vlade Mattea Salvinija z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom je pravzaprav nadaljevanje Salvinijevih junijskih napovedi. Takrat je razkril, da želi z Orbánom sodelovati pri spreminjanju evropskih zakonov in pravil, ki državam EU onemogočajo radikalno protiemigracijsko politiko. Orbán je Salvinijev prodor na oblast podprl že 10. junija letos in Salvini se je javno pohvalil, da sta imela »dolg in lep pogovor«. Tema, je rekel, je bila, kako zgraditi novo omrežje držav, ki bi se zavzele za »spokojnost in varnost, za mir in vojno proti terorizmu«. V tem torej ni nič posebno novega.
Toda, kot opozarja kolegica Saša Vidmajer, je pametno vse dogajanje povezati v širši kontekst. Ta zadeva tako ostro vseevropsko protiliberalno kampanjo (na primer proti Georgeu Sorosu na Madžarskem) kot tudi pohod nove vseevropske politične pobude Američana Steva Bannona. Gre za projekt, ki je naravnan proti EU današnjega tipa, čeprav se sklicuje prav na evropsko tradicijo in vrednote Zahoda. Evropska stranka ali koalicija strank novega populizma – to je misija Steva Bannona – ni več utopija, ima pa tudi konkretno časovnico. Za začetek je usmerjena v evropske volitve prihodnje leto.
Emigracijsko dogajanje v Italiji ima več ravni, vsekakor pa najmanj dve. Ena, namreč ta, da se je Evropa do zdaj premalo zanimala za italijanske težave, je celo upravičena. Toda sicer gre za globalna dogajanja, ki so mnogo kompleksnejša od metod in ciljev cenenega populizma. Salvini in Orbán sta nosilca cenenega populizma in EU si ne sme zatiskati oči, zato se bo morala odločiti, kako z njim ravnati. Njena medlost pa utegne ogroziti ne le koncept demokracije, temveč tudi koncept EU kot njenega prizorišča.
Toda, kot opozarja kolegica Saša Vidmajer, je pametno vse dogajanje povezati v širši kontekst. Ta zadeva tako ostro vseevropsko protiliberalno kampanjo (na primer proti Georgeu Sorosu na Madžarskem) kot tudi pohod nove vseevropske politične pobude Američana Steva Bannona. Gre za projekt, ki je naravnan proti EU današnjega tipa, čeprav se sklicuje prav na evropsko tradicijo in vrednote Zahoda. Evropska stranka ali koalicija strank novega populizma – to je misija Steva Bannona – ni več utopija, ima pa tudi konkretno časovnico. Za začetek je usmerjena v evropske volitve prihodnje leto.
Emigracijsko dogajanje v Italiji ima več ravni, vsekakor pa najmanj dve. Ena, namreč ta, da se je Evropa do zdaj premalo zanimala za italijanske težave, je celo upravičena. Toda sicer gre za globalna dogajanja, ki so mnogo kompleksnejša od metod in ciljev cenenega populizma. Salvini in Orbán sta nosilca cenenega populizma in EU si ne sme zatiskati oči, zato se bo morala odločiti, kako z njim ravnati. Njena medlost pa utegne ogroziti ne le koncept demokracije, temveč tudi koncept EU kot njenega prizorišča.
