Država, ki si zasluži demokratično vlado

Vzroki za mobilizacije Venezuelcev že zdavnaj presegajo ideologijo.
Fotografija: Nasprotniki Madurovega režima med drugim zahtevajo »svobodno Venzuelo«, »konec uzurpacije« in »tranzicijsko vlado«. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Nasprotniki Madurovega režima med drugim zahtevajo »svobodno Venzuelo«, »konec uzurpacije« in »tranzicijsko vlado«. Foto: Reuters

Pred zgodovino se bo venezuelski predsednik Nicolás Maduro, naslednik očeta bolivarske revolucije Huga Cháveza, težko zagovarjal kot kompetenten voditelj, zavezan demokratičnim vrednotam.

Od začetka predsednikovanja nekdanjega voznika avtobusa leta 2013 se je venezuelska ekonomija skoraj prepolovila. Venezuelci se spopadajo s hudim pomanjkanjem dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin in zdravil, povečuje se število smrti zaradi ozdravljivih bolezni. Uradnih podatkov država že več let ne izdaja. Njihove že tako nizke prihodke, minimalna mesečna plača znaša okoli pet evrov (18.000 suverenih bolivarjev), požira rekordna hiperinflacija, ki naj bi letos, napoveduje Mednarodni denarni sklad, dosegla težko zamisljivih deset milijonov odstotkov. Morda je še povednejši dokaz razsežnosti humanitarne krize in razraščajočega se nasilja več kot tri milijone Venezuelcev (deset odstotkov prebivalstva), ki so v zadnjih letih zapustili državo. Ni presenetljivo, da si 81 odstotkov državljanov, kaže raziskava objavljena v mehiškem Forbesu, želi menjave oblasti.

Venezuela si zasluži novo, bolj demokratično vlado od Madurove, ki svojo moč gradi na kleptokraciji in vse bolj tudi na represiji. Za številne upanje na spremembe uteleša 35-letni Juan Guaidó, ki je prejšnji teden, potem ko je prevzel vodenje državnega zbora, pred množico protestnikov prisegel kot prehodni predsednik države. Vodja opozicije zavrača obtožbe, da se je »samooklical«, saj da ustava v primerih odsotnosti predsednika države določa, da njegovo mesto začasno prevzame prvi mož državnega zbora. Madurovo odsotnost argumentirajo z zmago na »nelegitimnih« volitvah, na katerih del opozicije ni mogel sodelovati.

Do nedavnega precej neznanemu politiku je uspelo združiti tradicionalno fragmentarno opozicijo in pridobiti podporo večine Venezuelcev ter s spretno diasporo tudi priznanje največjih regionalnih sil. Poleg podpore državljanov in dela mednarodne skupnosti bo moral Guaidó za mirno tranzicijo na svojo stran dobiti tudi oborožene sile. Vrh vojske, ki nadzoruje temelje gospodarstva, vključno z državno naftno družbo PDVSA, in distribucijo hrane, za zdaj ostaja zvest Maduru.

Tako kot boljšo vlado si Venezuela zasluži tudi boljše »zaveznike«, ki z njo ne bi kockali zaradi lastnih geostrateških interesov. Prav hitro priznanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, brez katerega bi bil opozicijski načrt bolj ko ne marginalen, in za Latinsko Ameriko pogubno preteklo ameriško vmešavanje Guaidójevim načrtom za razpis svobodnih volitev jemlje kredibilnost in poraja negotovost pred morebitno zunanjo intervencijo. Poleg tega venezuelsko krizo banalizira na ideološko dihotomijo »imperializem-antiimperializem« in »kapitalizem-socializem«. A vzroki za mobilizacijo Venezuelcev že zdavnaj presegajo ideologijo in vse bolj predstavljajo boj za dostojno življenje, če že ne preživetje.

Preberite še: