Enainpetdeset kilometrov

Med Trbovljami in glavno železniško postajo v Ljubljani je 51 kilometrov. Le 51 kilometrov, a milijone evrov zamujenih priložnosti.

Poleg trboveljske železniške postaje je francoski lastnik zaprl cementarno, ker v njej ni smel kuriti odpadkov. Menim, da industrijske peči niso primerne za takšno kurivo, a osamljena tovarna spominja, da se Slovenija duši v odpadkih in ni sposobna sama poskrbeti za njihovo uničenje s sežigalnico. Odvisnost od izvoza smeti lahko še krepko udari po denarnicah prebivalcev in gospodarstva. Potniški vlak za 51 kilometrov poti potrebuje 50 minut. Če imate srečo. Zamude so namreč vsakdanje. Večmilijardna obnova železniškega omrežja ne bo dala zagona logistiki in javnemu prometu v državi; še vedno je negotov datum odprtja drugega tira, tovorni promet bo čas še vedno izgubljal skozi center Ljubljane, namesto da bi bil speljan po obvoznici, javni promet bo še vedno do potnika neprijazen, saj ga bo vlak pripeljal le do glavne ljubljanske postaje, namesto do drugega konca Ljubljane z možnostjo več vmesnih postankov.

Velik del 51-kilometrske proge teče ob srednji Savi. Njene moči, kljub številnim besedam, ne znamo izkoristiti za pogon hidroelektrarn. Medtem ko vlada Marjana Šarca ni pozabila na kadrovanje v energetiki, je bila manj prepričljiva pri ukrepih za predvidljivo elektroenergetsko prihodnost. Tako kot tudi njene predhodnice na Gregorčičevi.



Poraba električne energije v Sloveniji se povečuje in pričakovati je nadaljevanje trenda; v prihodnosti naj bi se namreč vozili z električnimi avtomobili, živeli v pametnih domovih, se ogrevali s toplotnimi črpalkami, v tovarnah bodo delali roboti … Elektriko bomo torej potrebovali. A kje jo bomo dobili? Že zdaj je Slovenija ne proizvede dovolj za svoje potrebe. Pokritost porabe z domačo proizvodnjo je lani znašala 84,6 odstotka.

Država sicer pripravlja energetski koncept in energetsko-podnebni načrt, a to še zdaleč ni dovolj, da bi lahko bili pomirjeni glede prihodnosti. Do energetske vizije je še daleč. Za ponazoritev: ali bodo zgrajene hidroelektrarne na Muri, ne more biti odvisno od mnenja enega ministra, ampak od strokovno-politično-družbenega načrta, ki bi mu morala slediti vsakokratna vlada. A to je šele začetek, kje je potem še zahtevno umeščanje v prostor, financiranje, zavračanje interesov lobijev …

Pomanjkanje strateškega pogleda države pri zagotavljanju električne energije lahko upravičeno skrbi gospodinjstva in gospodarstvo. Ti bi namreč zato lahko plačali visoko ceno – z višjimi računi za elektriko.