Demonizacija gibanja

Prišli smo celo do tako bizarne situacije, da je sprejemljivo sprehajanje psa, človeka pa ne.
Fotografija: Foto Leon Vidic
Odpri galerijo
Foto Leon Vidic

Za ohranjanje zdravja se že več let priporoča zdrav življenjski slog, ki predvideva tudi redno gibanje, če je mogoče na svežem zraku. A v času, ko je ohranjanje zdravega imunskega sistema zelo pomembno, nekateri športnike obravnavajo že skoraj kot kriminalce. Takšno dojemanje še krepijo izjave politikov, ki izolacijo omejujejo zgolj na čepenje med štirimi stenami, in histerični prispevki nekaterih medijev, ki v iskanju dramatičnih novic demonizirajo že vsako gibanje ljudi na prostem.



Nihče ne oporeka predpisani samoizolaciji posameznikov oziroma gospodinjstev, ki se za zdaj zdi edini način za omejitev širjenja koronavirusa. Vendar pa, ali se moramo zato res odreči vsakršni rekreaciji na prostem, če pri tem vzdržujemo ukazano socialno distanco do drugih? »Ne razumem, zakaj bi v tem času opuščali telesno aktivnost, dokler jo izvajamo v skladu s priporočili za samoizolacijo in z njo ne preobremenjujemo telesa,« je v pogovoru za Delo dejala zdravnica dr. Nada Rotovnik Kozjek. Razumljivo je, da je oblast v času pandemije prepovedala skupinske športe, kjer ni mogoče zagotavljati preventivne razdalje, prav tako je razumljivo, da se poziva k neizvajanju bolj tveganih aktivnosti, kot so padalstvo, plezanje, alpinizem, jamarstvo, gorsko kolesarjenje …, saj je pri njih večja možnost nesreč, to pa bi seveda dodatno obremenilo zdravstveni sistem.

Nerazumljivo pa je zapiranje nezahtevnih planinskih poti, zgražanje nad tistimi, ki tečejo, kolesarijo, igrajo badminton ali se le sprehajajo, če to počnejo primerno oddaljeni od drugih. Koga, denimo, ogrožata družini, ki vsaka na svojem koncu parka igrata odbojko ali samo posedata na travi? Koga ogroža nekdo, ki ob izogibanju drugim mimoidočim, teče po javni površini? Prišli smo celo do tako bizarne situacije, da je sprejemljivo sprehajanje psa, človeka pa ne.

Foto: Dejan Javornik
Foto: Dejan Javornik


K temu prispevajo tudi odločevalci, ki ljudi pozivajo, da naj, če ni nujno, sploh ne zapuščajo domov. Ali so morda pomislili, kako se počuti družina v 50 ali 60 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ki nima ne vrta ne balkona ne prostora za telovadbo doma. So pomislili, kako se počuti sicer zdrav upokojenec, ki živi sam na nekaj kvadratnih metov garsonjere? So pomislili, da lahko dalj časa trajajoče zapiranje med štiri stene slabša psihofizično kondicijo, sproža tesnobo, nestrpnost, vodi v prepire, morda celo nasilje, kar se ponekod že opaža in na kar opozarjajo tudi psihologi.

Seveda obstajajo tudi kršitelji izolacijskih pravil, a te naj preganjajo pristojni organi. Večina ljudi pa vladne ukrepe spoštuje, kar ocenjuje tudi začasni vodja Nacionalnega inštituta za javno zdravje in kar se kaže tudi v številkah o širjenju okužb. Zato je toliko bolj nerazumljiva zadnja zaostritev z dodatnim omejevanjem gibanja ljudi med občinami, ki je ljudem onemogočila pobege na kakšne bolj osamljene kotičke naše države daleč od virusov. Še posebno ker se je izkazalo, da stanje v turističnih krajih še zdaleč ni bilo tako kritično, kot so poročali nekateri mediji. Oženje območja, kjer se lahko gibamo, namreč pomeni, da se bo na preostalih površinah gnetlo več ljudi, kar bo lahko nov povod za dodatne zaostritve. Upajmo, da nam te na koncu ne bodo vzele še sonca, ki je za marsikoga trenutno edina svetla točka dneva, saj luči na koncu koronavirusnega predora še ni na obzorju.