Katalonca pred zaprtimi vrati
Kako bi Katalonija postala pomembna evropska tema?
Odpri galerijo
Carles Puigdemont se ima za žrtev umazane igre Evrope.
FOTO: REUTERS
Katalonsko-evropske zaplete – banalne in hkrati simbolne, kajti povezani so z vrati – je bilo pričakovati vnaprej, saj (španska) demokracija ni nikdar dovolj demokratična, zlahka pa je (evropsko) volilno absurdna.
V nasprotnem primeru nekdanji katalonski predsednik Carles Puigdemont in njegov minister za zdravje Toni Comín v sredo ne bi, zaradi česar so bili mnogi ogorčeni, obstala pred zaprtimi vrati evropskega parlamenta (EP) v Bruslju in ne bi zunaj stavbe tudi ostala, kajti zanju je bil vstop prepovedan: pa čeprav so jima (katalonski) volivci na nedavnih evropskih volitvah skupaj namenili več kot milijon legitimnih glasov in so jima, podobno kot še priprtemu nekdanjemu podpredsedniku Oriolu Junquerasu, uspešno zagotovili evroposlanski stolček. Potem ko se je Španija, res demokratično ali morda samo slepilno, »izkazala« (oziroma se vsaj ni sramotila), ker je independentistični trojici – desničarska politika sta v eksilu v Belgiji, levičarski pa za zapahi in v sodnem procesu v Madridu – »dovolila«, da kandidirajo za sedeže v EU, se je »Evropa«, kot zgroženo kričijo številni, osmešila z banalnimi, a simbolno ključnimi vrati. Kot so uradno pojasnili pristojni in je završalo v medijih, Katalonca nista smela prestopiti praga EP, ker še nista registrirana člana institucije, to pa lahko uredita samo doma v Španiji, kjer sta bila izvoljena – in kjer ju zaradi katalonske osamosvojitvene polomije jeseni 2017 čaka aretacija.
Fizično oviranje znanih politikov iz Barcelone se zdi sporočilno, praktično gledano pa absurdno, čeprav spravljivejši glasovi razmišljajo, češ, kako v evropski hram demokracije ni mogoče vstopiti kar tako, brez povabila in akreditacije, kot navaden državljan že ne, kar pa sta Puigdemont in Comín v sredo tam pred vrati nemara bila. Nasprotniki medtem dojemajo manever kot (katalonsko) preusmerjanje (evropske) pozornosti nase, večinoma pa ni mogoče mimo šokantnega dejstva, »da so v evropskem parlamentu«, kot v odprtem pismu trdi katalonski zunanji minister Alfred Bosch, »drugim novim evroposlancem priskrbeli začasne akreditacije, a so se, da bi se izognili zapletom s Španijo, nato odločili, da jih umaknejo«.
Vemo, da sta se Puigdemont – ki je prepoved označil za »umazano igro« – in Comín v odgovor brž uradno pritožila v vrhu EP in se obrnila na evropsko varuhinjo človekovih pravic; z zahtevo, da parlament »ne stopa po poteh španske oblasti in ne krši temeljnih pravic«. Znano je tudi, da je že omenjeni katalonski šef diplomacije v pismu posvaril javnost, da si »Evropa ne more več zatiskati oči pred razmerami v Kataloniji in zaradi neprekinjene španske represije«, sploh ker se prav tako v zvezi s priprtim Junquerasom postavlja vprašanje: »Bo dejansko lahko dvignil akreditacijo kot izvoljeni evropski poslanec?« Že leta katalonskega boja za pravico do samoodločbe – ves čas je miroljuben in dostojanstven – je za povrhu očitno, da je uradna Barcelona močno zagledana v Evropo in hoče biti njen del; čeprav ta ob njenih stiskah molči in prikimava vplivnejšemu Madridu. A kot piše Bosch, je »zdaj čas, da Evropa naredi nekaj za Katalonijo, [...] da začne spoštovati temeljne pravice državljanov in dialog«. Je res že čas?
Evropa potrebuje demokratične obrate na bolje, (nove) prave teme in Katalonija je ena izmed njih. Utopično si je predstavljati, ne pa nujno tudi želeti, vsaj v sedanjih institucionalnih okvirih ne, da zapleta z vrati morda ne bi bilo, če bi obstajala transnacionalna volilna lista, o zametkih katere je toliko sanjaril francoski predsednik Emmanuel Macron. Laično si je zlahka zamisliti, da vrat evropskega parlamenta pred nosom legitimno izvoljenih katalonskih evroposlancev potem ne bi zapirali s toliko lahkosti političnega bivanja; čeprav, vemo, da bi – kljub obtožbam doma, v Španiji – Puigdemont in Comín, kot pritrjujejo tudi nekateri pravniki, tehnično lahko kandidirala v Belgiji, kjer zdaj že poldrugo leto živita v eksilu. A tam najbrž ne bi bila izvoljena, ker Katalonija ni transnacionalna evropska tema, zato pa je po špansko-evropsko absurdna.
V nasprotnem primeru nekdanji katalonski predsednik Carles Puigdemont in njegov minister za zdravje Toni Comín v sredo ne bi, zaradi česar so bili mnogi ogorčeni, obstala pred zaprtimi vrati evropskega parlamenta (EP) v Bruslju in ne bi zunaj stavbe tudi ostala, kajti zanju je bil vstop prepovedan: pa čeprav so jima (katalonski) volivci na nedavnih evropskih volitvah skupaj namenili več kot milijon legitimnih glasov in so jima, podobno kot še priprtemu nekdanjemu podpredsedniku Oriolu Junquerasu, uspešno zagotovili evroposlanski stolček. Potem ko se je Španija, res demokratično ali morda samo slepilno, »izkazala« (oziroma se vsaj ni sramotila), ker je independentistični trojici – desničarska politika sta v eksilu v Belgiji, levičarski pa za zapahi in v sodnem procesu v Madridu – »dovolila«, da kandidirajo za sedeže v EU, se je »Evropa«, kot zgroženo kričijo številni, osmešila z banalnimi, a simbolno ključnimi vrati. Kot so uradno pojasnili pristojni in je završalo v medijih, Katalonca nista smela prestopiti praga EP, ker še nista registrirana člana institucije, to pa lahko uredita samo doma v Španiji, kjer sta bila izvoljena – in kjer ju zaradi katalonske osamosvojitvene polomije jeseni 2017 čaka aretacija.
Fizično oviranje znanih politikov iz Barcelone se zdi sporočilno, praktično gledano pa absurdno, čeprav spravljivejši glasovi razmišljajo, češ, kako v evropski hram demokracije ni mogoče vstopiti kar tako, brez povabila in akreditacije, kot navaden državljan že ne, kar pa sta Puigdemont in Comín v sredo tam pred vrati nemara bila. Nasprotniki medtem dojemajo manever kot (katalonsko) preusmerjanje (evropske) pozornosti nase, večinoma pa ni mogoče mimo šokantnega dejstva, »da so v evropskem parlamentu«, kot v odprtem pismu trdi katalonski zunanji minister Alfred Bosch, »drugim novim evroposlancem priskrbeli začasne akreditacije, a so se, da bi se izognili zapletom s Španijo, nato odločili, da jih umaknejo«.
Vemo, da sta se Puigdemont – ki je prepoved označil za »umazano igro« – in Comín v odgovor brž uradno pritožila v vrhu EP in se obrnila na evropsko varuhinjo človekovih pravic; z zahtevo, da parlament »ne stopa po poteh španske oblasti in ne krši temeljnih pravic«. Znano je tudi, da je že omenjeni katalonski šef diplomacije v pismu posvaril javnost, da si »Evropa ne more več zatiskati oči pred razmerami v Kataloniji in zaradi neprekinjene španske represije«, sploh ker se prav tako v zvezi s priprtim Junquerasom postavlja vprašanje: »Bo dejansko lahko dvignil akreditacijo kot izvoljeni evropski poslanec?« Že leta katalonskega boja za pravico do samoodločbe – ves čas je miroljuben in dostojanstven – je za povrhu očitno, da je uradna Barcelona močno zagledana v Evropo in hoče biti njen del; čeprav ta ob njenih stiskah molči in prikimava vplivnejšemu Madridu. A kot piše Bosch, je »zdaj čas, da Evropa naredi nekaj za Katalonijo, [...] da začne spoštovati temeljne pravice državljanov in dialog«. Je res že čas?
Evropa potrebuje demokratične obrate na bolje, (nove) prave teme in Katalonija je ena izmed njih. Utopično si je predstavljati, ne pa nujno tudi želeti, vsaj v sedanjih institucionalnih okvirih ne, da zapleta z vrati morda ne bi bilo, če bi obstajala transnacionalna volilna lista, o zametkih katere je toliko sanjaril francoski predsednik Emmanuel Macron. Laično si je zlahka zamisliti, da vrat evropskega parlamenta pred nosom legitimno izvoljenih katalonskih evroposlancev potem ne bi zapirali s toliko lahkosti političnega bivanja; čeprav, vemo, da bi – kljub obtožbam doma, v Španiji – Puigdemont in Comín, kot pritrjujejo tudi nekateri pravniki, tehnično lahko kandidirala v Belgiji, kjer zdaj že poldrugo leto živita v eksilu. A tam najbrž ne bi bila izvoljena, ker Katalonija ni transnacionalna evropska tema, zato pa je po špansko-evropsko absurdna.
