Kdo je bolj balkanski od Balkana

Kolegica Saša Vidmajer je v svoji analizi Kje so zunanjepolitične prioritete o odhajajočem in zelo problematičnem zunanjem ministru Karlu Erjavcu vendarle povedala nekaj pohvalnega. Prav je imel, »ko je premieru javno svetoval, naj ne hodi na obisk v Zagreb, če so stališča o arbitražni sodbi popolnoma nespravljiva«.

Ko je evropska komisija v ponedeljek sporočila, da v zvezi z nespoštovanjem sodbe arbitražnega sodišča in kljub ugotovitvam pravnih komisij ne bo izrekla mnenja glede slovenske tožbe proti Republiki Hrvaški, se je igra spremenila. Če evropska komisija ne zmore (ob)stati na načelu vladavine prava, kakšno pravno in moralno avtoriteto potem sploh še lahko ima v razmerju do držav članic Evropske unije?

Tokrat bi bilo prenagljeno upoštevati Erjavčev nasvet, češ, v Zagreb nima smisla hoditi na kakršne koli že pomembne pogovore, kajti beseda tako ali tako ne velja, zavez se ne spoštuje, tudi ne sodnih odločb, zakaj bi torej kdo, ki da kaj nase, izgubljal čas s praznim besedičenjem?

Toda to je Hrvaška, to je Balkan in kulturno območje voluntarizma, ki se je desetletja vzpostavljal ob nacional(istič)nih prioritetah tega okolja. Tudi Slovenija v tem smislu ni brezmadežna. Vseeno se je prav s spodbudo evropske komisije in skupaj s Hrvaško glede določitve meje med sosedama podala na pot mednarodne arbitraže. Dogovorjeno in s konsenzom izbrano sodišče je pravnomočno odločilo. Nad tem ni več pravne logike, ki bi – gledano moralno – tako sodbo lahko izpodbijala. Med prvimi, vsekakor pa najpomembnejšimi, ki bi morali biti varuh tega, je evropska komisija.

Premier Miro Cerar ima prav, ko vztraja pri slovenski tožbi proti Hrvaški. Seveda ni vseeno, kakšna bo njena vsebina in kakšna njena forma, kajti slabo bi bilo, če bi na koncu, ker bi v Luksemburgu pragmatično poiskali nedoločeno rešitev, pristali pred meddržavnim sodiščem v Haagu, kar si je, kot pravi Saša Vidmajer, vseskozi želela Hrvaška.



Toda na koncu te logike je potencialno žalostno spoznanje, da je tudi v Evropski uniji mogoče najti metodo »balkanskih poslov« in da politična odločitev lahko izniči vsakršno vladavino prava. Paradoks bi bil, če bi Erjavčevo načelo na koncu iz Zagreba morali prenesti tudi v Bruselj. Zakaj bi se kdor koli v prihodnosti v tej zadevi še hodil pogovarjat v Bruselj, »če so stališča o arbitražni sodbi popolnoma nespravljiva« in če vladavina prava ne velja?

Uveljavitev suverene drže Slovenije je tu na mestu. Gre za načelno držo, na kateri tako slovenska ustavnost kot ustanovna načela Evropske unije stojijo ali padejo. Ne gre za to, koga v zadevnem sporu kot predsednik evropske komisije Jean-Claude​ Juncker favorizira, dolžan je varovati načelo vladavine prava in glede tega niti vsebinsko niti v javnosti ne sme za seboj pustiti nikakršnega dvoma. Storil pa je natanko to.

V sodni spor se podaš, če v njem realno lahko zmagaš

Evropsko unijo je vsaka takšna nenačelnost stala veliko. Snovalci moderne ideologije EU se mogoče premalo zavedajo, kako mednarodno ranljiv je evropski koncept. Napadajo ga iz Združenih držav Amerike, z modelom carske aliberalne vladavine je napadan iz Rusije, z vročičnim državnim kapitalizmom mu konkurira kapitalistični komunizem Kitajske. Najedajo ga nacionalizmi in voluntarizmi držav članic in pomiki v politično desnico, ki se spogledujejo z omejevanjem temeljnih človekovih pravic, zapiranjem meja in dvigom avtoritarnih likov. Vse to bi Evropsko unijo moralo pripeljati do razmisleka o osnovnih vrednotah, ki jo kot supranacionalno zvezo še sestavljajo.

Temeljne človekove pravice in vladavina prava so objektivizacija civilizacijskih vrednot, ki sodijo v bistvo tega modela. In na tej točki, na kateri Evropska unija stoji ali pade, je evropska komisija pokazala, da zmore biti potencialno bolj balkanska od Balkana samega.

Prav je, da Slovenija pokaže privrženost temeljnim vrednotam Evropske unije tako, da bo zmogla biti bolj »evropska«, kot sta sama evropska komisija in njen predsednik. Zato se zdi, da je tožba proti Hrvaški korak v pravo smer. Kot rečeno, pa bi bilo slabo, če bi bili motivi le notranjepolitični. V sodni spor se podaš, če v njem realno lahko zmagaš, sicer je z njim bolje počakati, to je staro pravilo. Toda zadeva vseeno odpira povsem novo poglavje med Slovenijo in Evropsko unijo, ki je doslej pri njej uživala velikanski ugled.