Komedije je konec
Do zdaj je bil Zelenski uspešen komik. Zdaj ga čaka realistična drama.
Odpri galerijo
FOTO: Sergei Gapon/AFP
Ni lahka naloga, ki si jo je zadal 41-letni Volodimir Zelenski. Precej lažje je bilo igrati v priljubljeni televizijski vlogi naivnega profesorja, ki je »po pomoti« postal predsednik Ukrajine in začel na televizijskih zaslonih obračunavati s pokvarjenim političnim sistemom, kakor se znajti na položaju voditelja ogromne države, ki je zaradi zavožene politike kljub silnim postsovjetskim potencialom postala ena od najrevnejših na stari celini.
Ukrajinci so se navadili na razočaranja, ki so jim jih v zadnjih petnajstih letih prinesle obetov polne »revolucije«, a za Zelenskega so glasovali prav zato, ker so verjeli, da mu bo kot popolnemu »outsiderju«, ki se do zdaj še ni umazal z vsakdanjimi korupcijskimi posli, vseeno uspelo kaj spremeniti, storiti karkoli, da bodo ugledali vsaj predor, če že ne luči na njegovem koncu.
Zato bo takoj moral začeti delati in kaj pokazati, da se mu ne bo zgodilo to, kar se je njegovima predhodnikoma Viktorju Janukoviču, ki ga je ljudstvo vrglo z oblasti, ali velikemu upu zadnje revolucije Petru Porošenku, ki je v nedeljo doživel sramotni poraz na predsedniških volitvah.
A to ne bo preprosto že zato, ker predsednik države v Ukrajini ni nekaj tako vsemogočnega kot v sosednji Rusiji, ki jo je Porošenko naredil za dežurnega krivca za vse ukrajinske tegobe. Predhodnik Zelenskega, ki ima do jesenskih parlamentarnih volitev večino v parlamentu, mu vsekakor ne bo pomagal pri uresničevanju predvolilnih obljub. Hkrati pa Ukrajinci niso tako neumni, da bi spet miroljubno opazovali nekoga, ki narod sili v vojno proti svojim lastnim ljudem, hkrati pa si, medtem ko so oni v čedalje večji bedi, polni in polni lastno denarnico. Potrpežljivosti je konec, »majdani« pa lahko postanejo del ukrajinske vsakdanjosti.
A težka naloga ne čaka nekdanjega televizijskega komika le na domačem terenu, kjer Ukrajinci od njega pričakujejo, da bo čez noč naredil čudeže. Ukrajina je bila že pred zadnjim majdanom središče zametkov novega globalnega spopada, ki smo mu nekoč pravili hladna vojna, po njem pa je postala žarišče sodobne »evropske« vojne prek posrednikov med vzhodom in zahodom, v kateri je do zdaj življenje izgubilo že več kot 13.000 Ukrajincev. Če bo res hotel končati nesmiselno bratomorno vojno na vzhodu države, se bo moral začeti resno pogovarjati ne le s tamkajšnjimi uporniki in jim dati tisto, kar so nekoč zapisali v minška sporazuma, ampak bo moral sesti za pogajalsko mizo tudi z njihovimi velikimi podporniki v Moskvi, proti katerim vojaško nikakor ne more zmagati. A takšen pristop mu lahko zapre vrata pri zahodnih »jastrebih«, ki so ukrajinsko krizo izkoristili za to, da so v Rusiji spet našli svojega velikega sovražnika.
Do zdaj je bil Zelenski uspešen komik. Zdaj ga čaka realistična drama. A ta se kaj lahko (spet) prelevi v tragedijo. Ne le zanj. Ampak tudi za uboge Ukrajince, ki si tega, kar se jim dogaja ne le v zadnjih desetletjih, res ne zaslužijo.
Morda bo Zelenskemu uspelo vsaj to, da Donbas ne bo postal še eno od postsovjetskih ozemelj zamrznjenega konflikta, a ne glede na vsa prizadevanja mu vsaj ene obljube, da bo Krim spet postal ukrajinski, vsekakor ne bo uspelo uresničiti.
Ukrajinci so se navadili na razočaranja, ki so jim jih v zadnjih petnajstih letih prinesle obetov polne »revolucije«, a za Zelenskega so glasovali prav zato, ker so verjeli, da mu bo kot popolnemu »outsiderju«, ki se do zdaj še ni umazal z vsakdanjimi korupcijskimi posli, vseeno uspelo kaj spremeniti, storiti karkoli, da bodo ugledali vsaj predor, če že ne luči na njegovem koncu.
Zato bo takoj moral začeti delati in kaj pokazati, da se mu ne bo zgodilo to, kar se je njegovima predhodnikoma Viktorju Janukoviču, ki ga je ljudstvo vrglo z oblasti, ali velikemu upu zadnje revolucije Petru Porošenku, ki je v nedeljo doživel sramotni poraz na predsedniških volitvah.
A to ne bo preprosto že zato, ker predsednik države v Ukrajini ni nekaj tako vsemogočnega kot v sosednji Rusiji, ki jo je Porošenko naredil za dežurnega krivca za vse ukrajinske tegobe. Predhodnik Zelenskega, ki ima do jesenskih parlamentarnih volitev večino v parlamentu, mu vsekakor ne bo pomagal pri uresničevanju predvolilnih obljub. Hkrati pa Ukrajinci niso tako neumni, da bi spet miroljubno opazovali nekoga, ki narod sili v vojno proti svojim lastnim ljudem, hkrati pa si, medtem ko so oni v čedalje večji bedi, polni in polni lastno denarnico. Potrpežljivosti je konec, »majdani« pa lahko postanejo del ukrajinske vsakdanjosti.
A težka naloga ne čaka nekdanjega televizijskega komika le na domačem terenu, kjer Ukrajinci od njega pričakujejo, da bo čez noč naredil čudeže. Ukrajina je bila že pred zadnjim majdanom središče zametkov novega globalnega spopada, ki smo mu nekoč pravili hladna vojna, po njem pa je postala žarišče sodobne »evropske« vojne prek posrednikov med vzhodom in zahodom, v kateri je do zdaj življenje izgubilo že več kot 13.000 Ukrajincev. Če bo res hotel končati nesmiselno bratomorno vojno na vzhodu države, se bo moral začeti resno pogovarjati ne le s tamkajšnjimi uporniki in jim dati tisto, kar so nekoč zapisali v minška sporazuma, ampak bo moral sesti za pogajalsko mizo tudi z njihovimi velikimi podporniki v Moskvi, proti katerim vojaško nikakor ne more zmagati. A takšen pristop mu lahko zapre vrata pri zahodnih »jastrebih«, ki so ukrajinsko krizo izkoristili za to, da so v Rusiji spet našli svojega velikega sovražnika.
Do zdaj je bil Zelenski uspešen komik. Zdaj ga čaka realistična drama. A ta se kaj lahko (spet) prelevi v tragedijo. Ne le zanj. Ampak tudi za uboge Ukrajince, ki si tega, kar se jim dogaja ne le v zadnjih desetletjih, res ne zaslužijo.
Morda bo Zelenskemu uspelo vsaj to, da Donbas ne bo postal še eno od postsovjetskih ozemelj zamrznjenega konflikta, a ne glede na vsa prizadevanja mu vsaj ene obljube, da bo Krim spet postal ukrajinski, vsekakor ne bo uspelo uresničiti.
