Lačni moči, lačni smisla
Čeprav se zdi volilni rezultat nekakšno prekletstvo, je morda tudi svojevrsten blagoslov.
Odpri galerijo
Marjan Šarec FOTO: Jure Eržen/Delo
Rezultati letošnjih državnozborskih volitev in posledično zapletena aritmetika pri sestavljanju nove vlade se v številnih analizah predstavlja kot presenečenje, čeprav je razplet pravzaprav povsem logičen – princip stalnega proizvajanja novih obrazov in novih strank na političnem parketu prej ali slej rezultira v akumulaciji ostanka ostankov teh »novih obrazov«, po desetletju takšnih eksperimentov pa je državni zbor natrpan s strankami in povsem fragmentiran. Letos se ta projekt – ali gre za spontane procese ali pa za že povsem prozorno strategijo določenih krogov, si lahko odgovori vsak sam – ni izšel. »Leva sredina« je ostala brez pričakovanega novega vodje, ki bi kot relativni zmagovalec prvi dobil mandat za sestavo vlade, zato so nastale zmede in blokade.
Marjan Šarec je s predhodno predsedniško kandidaturo očitno prehitro vstopil v tekmo, da bi še vedno lahko igral na do zdaj več kot uspešno formulo »ustanovi stranko tik pred volitvami in zmagaj«. Ta sicer potrjuje zelo nizke standarde slovenske parlamentarne demokracije in skoraj brezmejno naivnost volivcev. Poleg tega je Šarec brez jasnega programa in brez kadrov s potrebnimi izkušnjami, njegov politični nazor je neoprijemljiv in meglen, vse prej kot prepričljiv je velikokrat tudi njegov osebni nastop, nekakšna mešanica leporečja in igralsko naštudirane poze »preudarnega« politika.
Voditelji strank na tako imenovani sredini in levici so se tako znašli pred dvojno zadrego. Podrediti bi se morali novincu, ki ima le nekaj pičlih odstotnih točk višjo podporo, pri tem pa je tudi brez pravih idej, referenc in kompetenc, njegova edina agenda je sestaviti vlado brez SDS. Pri tem mora nastopati proti vsemu, kar je zagovarjal v času volilne kampanje, ko je poudarjal, da je čas za novo generacijo politikov, saj je zdaj razen Janeza Janše pripravljen snubiti vso staro gardo, vključno z Zmagom Jelinčičem, kar le še potrjuje Šarčevo nekonsistentnost.
Vendar vsa ta pragmatičnost še vedno ni dovolj za sestavo vlade, zato mora Šarec nujno prepričati še bodisi NSi bodisi Levico, s tem pa se položaj šele zares zaplete. Tako imenovana leva sredina je pač sinonim za medlo politiko majhnih korakov, pogosto zgolj neobveznih sprehodov, da se pač nekoliko pretegnejo noge in ustvari vtis neke navidezne aktivnosti, medtem ko v ozadju z veliko večjo dinamiko potekajo prave, pogosto zelo sporne spremembe na področju obvladovanja gospodarstva in financ podjetij ter finančnih institucij v državni lasti. Na takšen status quo ne v NSi ne v Levici – v vsaki stranki seveda s svojimi argumenti – gotovo ne bi privolili. Dileme bi imel tudi Šarec, ki si v svoji vladni ekipi verjetno ne želi imeti tako brezkompromisnih in teatralnih politikov, kot so, denimo, Violeta Tomić, Franc Trček ali Miha Kordiš.
Precej grenko tableto bi morala leva sredina pogoltniti, tudi če privoli v koalicijo z Janšo. Na sredini in levici govorijo o programskih razlikah ter tudi o radikalizmu in populizmu, vendar je to bolj sprenevedanje, predvsem gre za četrt stoletja star in zelo obsežen seznam zamer z obeh strani. Janša je zelo specifična figura na slovenski politični sceni, številne kritike na njegov račun so povsem upravičene, vendar je temelj vseh antagonizmov predvsem ta, da je SDS edina stranka, ki je sposobna vsaj občasno nekoliko načeti skoraj popoln monopol levice v vseh družbenih sistemih in podsistemih.
Pri nas pač prevladuje sintagma, da je levica – karkoli ta izraz v Sloveniji sploh pomeni – edina predestinirana za sestavo vlade, vse drugo je samo dekorativni dodatek za ustvarjanje iluzije ideološke in svetovnonazorske pluralnosti. Prva in kratka epizoda druge Janševe vlade sta bili za številne nedopusten eksces, ki se ga nikakor ne sme ponoviti, še manj pri njem sodelovati, na tako apriorističnih stališčih pa zbližanja seveda ne more biti. Toliko bolj, ker je bila med vso predvolilno kampanjo osrednja mantra številnih strank, da z Janšo ne bodo sodelovali, zdaj pa bi bilo treba vso to gromoglasno retoriko demantirati in pogoltniti zelo velik cmok.
Izidi volitev so pokazali, da prazni formalizem protijanševske retorike le ni učinkoval, kot je pričakoval del političnega bloka. Volivci želijo konkretne rešitve problemov, ne nove etape kulturnega boja z mešanjem klasičnih ideoloških koktejlov, vključno s partizani in domobranci. Najbolj je to občutil Karl Erjavec, ki je naivno računal, da bo s tako imenovanim levim blokom in asistenco Zorana Jankovića mimogrede prepričal nekaj dodatnih odstotkov volilnega telesa. Medtem nekateri svoja stališča že nekoliko mehčajo, spet drugi menda iščejo najelegantnejši izhod iz zadrege, vsaj če držijo informacije o želji Mira Cerarja, da bi se nekako pustil izvoliti za predsednika državnega zbora. To bi bilo, milo in hkrati grobo rečeno, že kar pričakovano od osebe, ki še vedno opravlja funkcijo predsednika vlade. Lahko bi celo rekli, da bi šlo za nekakšen drugi odstop prvaka SMC v zadnjih mesecih, ki se očitno v zapletenih in neprijetnih situacijah, kjer je treba sprejeti tudi nekaj odgovornosti, raje umakne.
Čeprav se zdi volilni rezultat nekakšno prekletstvo, ki onemogoča sestavo homogene in učinkovite vlade, je morda tudi svojevrsten blagoslov. Šele zdaj ko so politični akterji potisnjeni v kot, se bo izkazalo, ali se je slovenska politika sposobna vsaj delno reformirati in se znebiti predsodkov, ki neredko temeljijo na kapricioznih zamerah in nadutem kljubovanju. Tako imenovana levica seveda lahko sestavi vlado, vendar bi bila njena operativnost lahko zelo vprašljiva, še posebno če bi jo vodil v državni politiki še povsem neizkušeni Šarec.
Za radikalnejši skok v smeri tako imenovane velike koalicije je potrebno veliko več poguma. Trenutno se zdi, da gre za zelo zapleteno operacijo. Kljub temu pa imamo po dolgem času opraviti vsaj s potencialno možnostjo povezovanja, ki se je še včeraj zdela povsem utopična.
Kot je v svoji knjigi Platonovo maščevanje: Politika v dobi ekologije zapisal ameriški ekolog, politični analitik in pisatelj William (Patrick) Ophuls, so sedanje družbe pogosto razdeljene na »večino, neveščo razmišljanja, a lačno smisla, ter manjšino, veščo miselnega manipuliranja in lačno moči«. Koalicija med levico in desnico bi morda lahko funkcionirala kot katalizator tovrstnega smisla, gotovo pa kot blokada manipulacij in prevelikih apetitov po moči. Lahko gremo seveda tudi na nove volitve. Njihov izid bi bil zelo nepredvidljiv, skoraj gotovo pa po njih vlade v nobenem krogu ne bi več sestavljal Marjan Šarec. Česar verjetno ne bi obžaloval nihče razen Marjana Šarca.
Marjan Šarec je s predhodno predsedniško kandidaturo očitno prehitro vstopil v tekmo, da bi še vedno lahko igral na do zdaj več kot uspešno formulo »ustanovi stranko tik pred volitvami in zmagaj«. Ta sicer potrjuje zelo nizke standarde slovenske parlamentarne demokracije in skoraj brezmejno naivnost volivcev. Poleg tega je Šarec brez jasnega programa in brez kadrov s potrebnimi izkušnjami, njegov politični nazor je neoprijemljiv in meglen, vse prej kot prepričljiv je velikokrat tudi njegov osebni nastop, nekakšna mešanica leporečja in igralsko naštudirane poze »preudarnega« politika.
Voditelji strank na tako imenovani sredini in levici so se tako znašli pred dvojno zadrego. Podrediti bi se morali novincu, ki ima le nekaj pičlih odstotnih točk višjo podporo, pri tem pa je tudi brez pravih idej, referenc in kompetenc, njegova edina agenda je sestaviti vlado brez SDS. Pri tem mora nastopati proti vsemu, kar je zagovarjal v času volilne kampanje, ko je poudarjal, da je čas za novo generacijo politikov, saj je zdaj razen Janeza Janše pripravljen snubiti vso staro gardo, vključno z Zmagom Jelinčičem, kar le še potrjuje Šarčevo nekonsistentnost.
Vendar vsa ta pragmatičnost še vedno ni dovolj za sestavo vlade, zato mora Šarec nujno prepričati še bodisi NSi bodisi Levico, s tem pa se položaj šele zares zaplete. Tako imenovana leva sredina je pač sinonim za medlo politiko majhnih korakov, pogosto zgolj neobveznih sprehodov, da se pač nekoliko pretegnejo noge in ustvari vtis neke navidezne aktivnosti, medtem ko v ozadju z veliko večjo dinamiko potekajo prave, pogosto zelo sporne spremembe na področju obvladovanja gospodarstva in financ podjetij ter finančnih institucij v državni lasti. Na takšen status quo ne v NSi ne v Levici – v vsaki stranki seveda s svojimi argumenti – gotovo ne bi privolili. Dileme bi imel tudi Šarec, ki si v svoji vladni ekipi verjetno ne želi imeti tako brezkompromisnih in teatralnih politikov, kot so, denimo, Violeta Tomić, Franc Trček ali Miha Kordiš.
Precej grenko tableto bi morala leva sredina pogoltniti, tudi če privoli v koalicijo z Janšo. Na sredini in levici govorijo o programskih razlikah ter tudi o radikalizmu in populizmu, vendar je to bolj sprenevedanje, predvsem gre za četrt stoletja star in zelo obsežen seznam zamer z obeh strani. Janša je zelo specifična figura na slovenski politični sceni, številne kritike na njegov račun so povsem upravičene, vendar je temelj vseh antagonizmov predvsem ta, da je SDS edina stranka, ki je sposobna vsaj občasno nekoliko načeti skoraj popoln monopol levice v vseh družbenih sistemih in podsistemih.
Pri nas pač prevladuje sintagma, da je levica – karkoli ta izraz v Sloveniji sploh pomeni – edina predestinirana za sestavo vlade, vse drugo je samo dekorativni dodatek za ustvarjanje iluzije ideološke in svetovnonazorske pluralnosti. Prva in kratka epizoda druge Janševe vlade sta bili za številne nedopusten eksces, ki se ga nikakor ne sme ponoviti, še manj pri njem sodelovati, na tako apriorističnih stališčih pa zbližanja seveda ne more biti. Toliko bolj, ker je bila med vso predvolilno kampanjo osrednja mantra številnih strank, da z Janšo ne bodo sodelovali, zdaj pa bi bilo treba vso to gromoglasno retoriko demantirati in pogoltniti zelo velik cmok.
Izidi volitev so pokazali, da prazni formalizem protijanševske retorike le ni učinkoval, kot je pričakoval del političnega bloka. Volivci želijo konkretne rešitve problemov, ne nove etape kulturnega boja z mešanjem klasičnih ideoloških koktejlov, vključno s partizani in domobranci. Najbolj je to občutil Karl Erjavec, ki je naivno računal, da bo s tako imenovanim levim blokom in asistenco Zorana Jankovića mimogrede prepričal nekaj dodatnih odstotkov volilnega telesa. Medtem nekateri svoja stališča že nekoliko mehčajo, spet drugi menda iščejo najelegantnejši izhod iz zadrege, vsaj če držijo informacije o želji Mira Cerarja, da bi se nekako pustil izvoliti za predsednika državnega zbora. To bi bilo, milo in hkrati grobo rečeno, že kar pričakovano od osebe, ki še vedno opravlja funkcijo predsednika vlade. Lahko bi celo rekli, da bi šlo za nekakšen drugi odstop prvaka SMC v zadnjih mesecih, ki se očitno v zapletenih in neprijetnih situacijah, kjer je treba sprejeti tudi nekaj odgovornosti, raje umakne.
Čeprav se zdi volilni rezultat nekakšno prekletstvo, ki onemogoča sestavo homogene in učinkovite vlade, je morda tudi svojevrsten blagoslov. Šele zdaj ko so politični akterji potisnjeni v kot, se bo izkazalo, ali se je slovenska politika sposobna vsaj delno reformirati in se znebiti predsodkov, ki neredko temeljijo na kapricioznih zamerah in nadutem kljubovanju. Tako imenovana levica seveda lahko sestavi vlado, vendar bi bila njena operativnost lahko zelo vprašljiva, še posebno če bi jo vodil v državni politiki še povsem neizkušeni Šarec.
Za radikalnejši skok v smeri tako imenovane velike koalicije je potrebno veliko več poguma. Trenutno se zdi, da gre za zelo zapleteno operacijo. Kljub temu pa imamo po dolgem času opraviti vsaj s potencialno možnostjo povezovanja, ki se je še včeraj zdela povsem utopična.
Kot je v svoji knjigi Platonovo maščevanje: Politika v dobi ekologije zapisal ameriški ekolog, politični analitik in pisatelj William (Patrick) Ophuls, so sedanje družbe pogosto razdeljene na »večino, neveščo razmišljanja, a lačno smisla, ter manjšino, veščo miselnega manipuliranja in lačno moči«. Koalicija med levico in desnico bi morda lahko funkcionirala kot katalizator tovrstnega smisla, gotovo pa kot blokada manipulacij in prevelikih apetitov po moči. Lahko gremo seveda tudi na nove volitve. Njihov izid bi bil zelo nepredvidljiv, skoraj gotovo pa po njih vlade v nobenem krogu ne bi več sestavljal Marjan Šarec. Česar verjetno ne bi obžaloval nihče razen Marjana Šarca.
