Medij, le še brezplačna dobrina?
Velik del tistih, ki se zgražajo ob novinarskih odpuščanjih, običajno niso naročniki medijskih vsebin.
Odpri galerijo
Foto Leon Vidic
Nocoj bo Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrade Čuvaj za letošnje novinarske dosežke in življenjsko delo. Po hvalospevih, aplavzih in čestitkah bo sledilo druženje s stanovskimi kolegi, kjer najbrž ne bo manjkalo smeha in dobre volje. A razmere v slovenski medijski krajini so žal vse prej kot rožnate. Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.
Slovenski mediji že nekaj let iščejo načine dolgoročnega preživetja v novih okoliščinah, v katerih so se znašli zaradi prevlade interneta, družabnih omrežij in novih tehnologij, ki spreminjajo navade bralcev, poslušalcev in gledalcev. Slovenski mediji pri tem niso nobena posebnost, vzdržne poslovne modele namreč iščejo medijske hiše po vsem svetu, pri čemer so najbolj na udaru tiskani mediji. Razlika je morebiti v tem, da večina slovenskih medijev nima lastnikov iz panoge, ki bi jim s svojimi izkušnjami pri tem lahko pomagali, vsi pa na kocu terjajo pozitivno poslovanje. V pomanjkanju drugih rešitev se v zadnjih letih vse bolj zatekajo h krčenju stroškov tudi v novinarskih vrstah, kar seveda vodi v nevarno spiralo siromašenja medijskih vsebin, saj imajo novinarji za kakovostne in poglobljene zgodbe vse manj časa.
A krivda še zdaleč ni le na upravljavcih medijev. Velik del tistih, ki se zgražajo ob novinarskih odpuščanjih ali ukinjanju katerega od medijev, običajno niso naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin. Novice večinoma berejo na brezplačnih portalih in zanje niso pripravljeni odšteti niti centa. Še več, samoumevno se jim zdi, da je to brezplačna dobrina. Še bolj skrb vzbujajoče je, da vse manj berejo mladi.
Levji delež odgovornosti za aktualne razmere v medijih pa nosi tudi država, ki v vseh teh letih negotovosti za medije ni storila skoraj nič. Medtem ko Češka in Francija uvajata digitalni davek, Nemčija napoveduje subvencioniranje distribucije časopisov, imamo v Sloveniji sicer večkrat noveliran, a v osnovi skoraj 20 let star zakon o medijih in tudi sedanja vlada ga bo, kot kaže, le novelirala. Politika tudi ne kaže volje za ureditev nadomestil za klipinge, ki najedajo naklade in spletne klike ter kliping agencijam prinašajo lepe dobičke, mediji pa za to prejemajo le drobiž. Prav tako ni znala omejiti medijskih koncentracij. Obeta se sicer znižanje davka na dodano vrednost za tiskane publikacije, o digitalnem davku, medijski vzgoji in drugih ukrepih, ki bi medijem olajšali preživetje, za zdaj ni ne duha ne sluha.
V času krize informacij, v katerem prevladujejo hitre ali lažne novice, bodo kakovostne in kritične medijske vsebine še bolj pomembne za zagotavljanje demokratične in pluralne družbe. A te bo težko zagotavljati, če jih niče ne bo cenil in jih ne bo pripravljen plačati oziroma podpreti.
Slovenski mediji že nekaj let iščejo načine dolgoročnega preživetja v novih okoliščinah, v katerih so se znašli zaradi prevlade interneta, družabnih omrežij in novih tehnologij, ki spreminjajo navade bralcev, poslušalcev in gledalcev. Slovenski mediji pri tem niso nobena posebnost, vzdržne poslovne modele namreč iščejo medijske hiše po vsem svetu, pri čemer so najbolj na udaru tiskani mediji. Razlika je morebiti v tem, da večina slovenskih medijev nima lastnikov iz panoge, ki bi jim s svojimi izkušnjami pri tem lahko pomagali, vsi pa na kocu terjajo pozitivno poslovanje. V pomanjkanju drugih rešitev se v zadnjih letih vse bolj zatekajo h krčenju stroškov tudi v novinarskih vrstah, kar seveda vodi v nevarno spiralo siromašenja medijskih vsebin, saj imajo novinarji za kakovostne in poglobljene zgodbe vse manj časa.
A krivda še zdaleč ni le na upravljavcih medijev. Velik del tistih, ki se zgražajo ob novinarskih odpuščanjih ali ukinjanju katerega od medijev, običajno niso naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin. Novice večinoma berejo na brezplačnih portalih in zanje niso pripravljeni odšteti niti centa. Še več, samoumevno se jim zdi, da je to brezplačna dobrina. Še bolj skrb vzbujajoče je, da vse manj berejo mladi.
Levji delež odgovornosti za aktualne razmere v medijih pa nosi tudi država, ki v vseh teh letih negotovosti za medije ni storila skoraj nič. Medtem ko Češka in Francija uvajata digitalni davek, Nemčija napoveduje subvencioniranje distribucije časopisov, imamo v Sloveniji sicer večkrat noveliran, a v osnovi skoraj 20 let star zakon o medijih in tudi sedanja vlada ga bo, kot kaže, le novelirala. Politika tudi ne kaže volje za ureditev nadomestil za klipinge, ki najedajo naklade in spletne klike ter kliping agencijam prinašajo lepe dobičke, mediji pa za to prejemajo le drobiž. Prav tako ni znala omejiti medijskih koncentracij. Obeta se sicer znižanje davka na dodano vrednost za tiskane publikacije, o digitalnem davku, medijski vzgoji in drugih ukrepih, ki bi medijem olajšali preživetje, za zdaj ni ne duha ne sluha.
V času krize informacij, v katerem prevladujejo hitre ali lažne novice, bodo kakovostne in kritične medijske vsebine še bolj pomembne za zagotavljanje demokratične in pluralne družbe. A te bo težko zagotavljati, če jih niče ne bo cenil in jih ne bo pripravljen plačati oziroma podpreti.
