Na morje v Italijo
Zamejski vinarji kupujejo parcele v Sloveniji, ker so cenejše.
Odpri galerijo
Zamejski družinski vinarji so pokazali izjemno podjetnost, zgradili so močne blagovne znamke in od svojih posestev lahko dobro živijo. KARIKATURA: Marko Kočevar
Na severnem Primorskem med vikendi živim zadnjih dobrih deset let. Sprememba okolja prinese tudi prilagajanje, med najzanimivejšimi momenti je bilo spoznanje, da se na enodnevne kopalne izlete na morje hodi v Italijo, natančneje v Sesljan. Tam lahko srečaš Kraševce, Vipavce, Brice, Tolmince ...
Meja med Italijo in Slovenijo po drugi svetovni vojni je umetno zarezala v območje, kjer so se stoletja spletale družinske, socialne in komercialne vezi. Kako absurdno je vse skupaj, lahko ponazorimo s primerom, ko so birokrati konfin, kot meji rečejo domačini, potegnili kar čez pokopališče.
Vstop Slovenije v EU je za to območje pomenil olajšanje. Zloglasni bloki (mejni prehodi s carinsko postajo) so postali preteklost, trgovanje na obmejnem območju je z leti dobilo izjemen pospešek. Italijanski podjetniki so poslovno priložnost začutili na naši strani in seveda obratno. Če odmislimo Pipistrel, najbolj razvpit primer delne selitve proizvajalca letal v Italijo, lahko na obmejnem območju opazite veliko podjetij, ki se tam počutijo domače. Ni vse idealno, mikroproblemi so, občasno Italija pošlje policijo na mejo, ampak ideja skupnega prostora deluje. Naši ljudje hodijo delat v Italijo, več kot tisoč Italijanov dela v Sloveniji.
V tem kontekstu je prišla do nas informacija, da so Italijani začeli kupovati vinograde v Sloveniji. Kolegi so se lotili raziskovanja in ugotovili, da gre za zamejske vinarje, ki so začutili poslovno priložnost in dokupili dodatne hektare za svoja posestva. Zemlja je pri nas cenejša, lege so dobre, vse skupaj pa v dometu vožnje s traktorjem z domačije. Ni bistvene razlike, ali se voziš vzhodno ali zahodno.
Zamejski družinski vinarji so pokazali izjemno podjetnost, zgradili so močne blagovne znamke in od svojih posestev lahko dobro živijo. Od njih se lahko le marsikaj naučimo.
Meja med Italijo in Slovenijo po drugi svetovni vojni je umetno zarezala v območje, kjer so se stoletja spletale družinske, socialne in komercialne vezi. Kako absurdno je vse skupaj, lahko ponazorimo s primerom, ko so birokrati konfin, kot meji rečejo domačini, potegnili kar čez pokopališče.
Vstop Slovenije v EU je za to območje pomenil olajšanje. Zloglasni bloki (mejni prehodi s carinsko postajo) so postali preteklost, trgovanje na obmejnem območju je z leti dobilo izjemen pospešek. Italijanski podjetniki so poslovno priložnost začutili na naši strani in seveda obratno. Če odmislimo Pipistrel, najbolj razvpit primer delne selitve proizvajalca letal v Italijo, lahko na obmejnem območju opazite veliko podjetij, ki se tam počutijo domače. Ni vse idealno, mikroproblemi so, občasno Italija pošlje policijo na mejo, ampak ideja skupnega prostora deluje. Naši ljudje hodijo delat v Italijo, več kot tisoč Italijanov dela v Sloveniji.
V tem kontekstu je prišla do nas informacija, da so Italijani začeli kupovati vinograde v Sloveniji. Kolegi so se lotili raziskovanja in ugotovili, da gre za zamejske vinarje, ki so začutili poslovno priložnost in dokupili dodatne hektare za svoja posestva. Zemlja je pri nas cenejša, lege so dobre, vse skupaj pa v dometu vožnje s traktorjem z domačije. Ni bistvene razlike, ali se voziš vzhodno ali zahodno.
Zamejski družinski vinarji so pokazali izjemno podjetnost, zgradili so močne blagovne znamke in od svojih posestev lahko dobro živijo. Od njih se lahko le marsikaj naučimo.
