Nacionalni interes – pri meji in pivu ja, pri zdravnikih ne
Brigite Ferlič Žgajnar o odhajanju strokovnjakov iz bolnišnic
Odpri galerijo
Račun za opisano stanje lahko v kateremkoli jeziku izdamo vsem, ki niso pravočasno poskrbeli za sistemske spremembe v zdravstvu. FOTO: Jure Eržen/Delo
Za starše obolelih otrok in tudi vse druge je napočil čas za učenje hrvaškega, češkega in morda še katerega jezika. Če bodo želeli vedeti, kakšno je zdravstveno stanje otroka, ki bo po nesrečnem padcu ali prometni nesreči potreboval intenzivno nego, bo lahko znanje hrvaščine izjemno koristno. Prihodnji mesec naj bi v enoti otroške intenzivne terapije začeli sodelovati z zdravniki iz Hrvaške.
Ob tem podatku lahko samo upate, da tuje izrazoslovje dobro obvladuje tudi preostalo medicinsko osebje, ki bo vpeto v zdravljenje vašega otroka. Jezikovne ovire namreč lahko vodijo do neljubih zapletov in napačnega zdravljenja. V UKC Ljubljana javnost mirijo, da bo ob intenzivistu iz tujine ves čas domač zdravnik specialist (od potrebnih 14 sta polno zaposlena le še dva), če ne, bodo dolžni zagotoviti prevajalca.
Kako dobro zdravniki z Reke govorijo in razumejo slovensko, ne vemo. Vemo le, da sta dva od prihajajočih intenzivistov tudi kardiologa, dogovor pa je podpisan tudi z interventnim kardiologom iz Češke.
Zdravnikov, ki se bodo znali z bolnikom pogovoriti v slovenščini, je iz dneva v dan manj. Po tem, ko država za njihovo do 12 let trajajoče izobraževanje nameni od 224.000 do 268.000 evrov na osebo, ti visoko strokovni kadri množično zapuščajo domovino. Namesto da bi naredili vse, da bi jih zadržali, moramo najemati tujce, zraven pa bomo plačevali še prevajalce. Tega bo v prihodnosti le še več. Nevarno naraščajoča napetost se čuti na ljubljanski internistični prvi pomoči, negotova je prihodnost obstoja družinske medicine. Na razpis za opravljanje te specializacije se je prijavilo le sedem zdravnikov, razpisanih mest je bilo 46! Podatek ne potrebuje komentarja. Je odraz stanja, v katerem smo kadre, ki pomagajo reševati življenja, ukalupili v enotni plačni sistem. Je posledica tega, da so bili transporti kritično bolnih otrok, ki so jih intenzivisti dolžni opravljati, z večmesečnim zamikom izplačevani pri povečanem obsegu dela, kar pomeni, da so bili prikrajšani za plačilo delovne uspešnosti.
Ko je zdravnica Mojca Grošelj Grenc spisala predlog za ureditev razmer na enoti za intenzivno terapijo in v njem med drugim predlagala, da dobijo vsi zaposleni, z medicinskimi sestrami vred, stimulacijo v okviru 30 odstotkov plače, so jo zavrnili. S plačevanjem tujcev in prevajalcev zdaj očitno ne bo večjih težav. Njih pač zdaj res nujno potrebujemo!
Račun za opisano stanje lahko v kateremkoli jeziku izdamo vsem, ki niso pravočasno poskrbeli za sistemske spremembe v zdravstvu. Z njimi bi morali zagotoviti tudi dovolj specialistov posameznih strok, nikakor pa ne dopustiti nevarnosti, da lahko čez noč ostanemo brez pomembne otroške kardiologije ali intenzive.
Ob tem podatku lahko samo upate, da tuje izrazoslovje dobro obvladuje tudi preostalo medicinsko osebje, ki bo vpeto v zdravljenje vašega otroka. Jezikovne ovire namreč lahko vodijo do neljubih zapletov in napačnega zdravljenja. V UKC Ljubljana javnost mirijo, da bo ob intenzivistu iz tujine ves čas domač zdravnik specialist (od potrebnih 14 sta polno zaposlena le še dva), če ne, bodo dolžni zagotoviti prevajalca.
Kako dobro zdravniki z Reke govorijo in razumejo slovensko, ne vemo. Vemo le, da sta dva od prihajajočih intenzivistov tudi kardiologa, dogovor pa je podpisan tudi z interventnim kardiologom iz Češke.
Zdravnikov, ki se bodo znali z bolnikom pogovoriti v slovenščini, je iz dneva v dan manj. Po tem, ko država za njihovo do 12 let trajajoče izobraževanje nameni od 224.000 do 268.000 evrov na osebo, ti visoko strokovni kadri množično zapuščajo domovino. Namesto da bi naredili vse, da bi jih zadržali, moramo najemati tujce, zraven pa bomo plačevali še prevajalce. Tega bo v prihodnosti le še več. Nevarno naraščajoča napetost se čuti na ljubljanski internistični prvi pomoči, negotova je prihodnost obstoja družinske medicine. Na razpis za opravljanje te specializacije se je prijavilo le sedem zdravnikov, razpisanih mest je bilo 46! Podatek ne potrebuje komentarja. Je odraz stanja, v katerem smo kadre, ki pomagajo reševati življenja, ukalupili v enotni plačni sistem. Je posledica tega, da so bili transporti kritično bolnih otrok, ki so jih intenzivisti dolžni opravljati, z večmesečnim zamikom izplačevani pri povečanem obsegu dela, kar pomeni, da so bili prikrajšani za plačilo delovne uspešnosti.
Ko je zdravnica Mojca Grošelj Grenc spisala predlog za ureditev razmer na enoti za intenzivno terapijo in v njem med drugim predlagala, da dobijo vsi zaposleni, z medicinskimi sestrami vred, stimulacijo v okviru 30 odstotkov plače, so jo zavrnili. S plačevanjem tujcev in prevajalcev zdaj očitno ne bo večjih težav. Njih pač zdaj res nujno potrebujemo!
Račun za opisano stanje lahko v kateremkoli jeziku izdamo vsem, ki niso pravočasno poskrbeli za sistemske spremembe v zdravstvu. Z njimi bi morali zagotoviti tudi dovolj specialistov posameznih strok, nikakor pa ne dopustiti nevarnosti, da lahko čez noč ostanemo brez pomembne otroške kardiologije ali intenzive.
