Ne zameri nam, domovina

Ne zameri nam, domovina, ko ti ob tvojem jubileju ne čestitamo, ti ne izobesimo zastave, niti ti ne izkažemo hvaležnosti. Ne ženi si k srcu, ko te zmerjamo in o tebi govorimo samo slabo. Saj veš, tako radi jamramo. Vse smo pokradli, razprodali, vsi nam hočejo slabo. Včasih, takrat, ko še nisi bila samostojna, takrat, veš, takrat je bilo vse toliko boljše, lepše. Že res, da smo čez mejo morali »prešvercati« tri četrtine osnovnih življenjskih potrebščin, da smo se na morje cijazili pol dneva in s tremi postanki, da se v bolj jeklenih časih ni smelo misliti s svojo glavo in preveč na glas, ampak, takrat je bilo vse lepše in boljše. Kajti, takrat smo bili vsi res enaki – enaki v revščini, ekonomski in mentalni. O tistih, ki so imeli, se ni smelo govoriti, o tistih, ki so edini mislili »prav«, ne dvomiti. A spomin je selektiven in zaradi samoohranitvenega nagona pozablja na slabo in precenjuje dobro.

Ne zameri nam, domovina, če ne znamo biti hvaležni za čarobno modrino reke Soče, za romantiko Goric, za sanjavost prekmurskih ravnic, za prikupnost Stare Ljubljane, za vse skrivnosti tvojega podzemnega sveta, za zavite uličice Pirana, za z ničemer primerljivi vonj pohorskih gozdov ... Ne zameri nam, če nismo opazili, da nam gre danes tako dobro, kot nam še ni šlo. Če nismo opazili, da si ob tektonskih ekonomskih in socialnih spremembah v svetu ostala socialna in kohezivna. Če nismo opazili, da si danes lahko privoščimo vse in še več. Če nismo opazili, da so nam danes, Slovencem in vsem drugim državljanom Slovenije, odprte vse poti in možnosti in da so meje za veliko večino le še v glavah. Živimo lahko, kar so naši starši in njihovi starši lahko le sanjali.

Morda te tisti, ki smo te fizično zapustili in te redkeje vidimo, bolje vidimo. Morda zato, ker imaš manj priložnosti, da bi nas razočarala in smo hvaležni vsakič, ko te spet vidimo. Ali pa morda v primerjavi z drugimi domovinami vemo, da nisi tako slaba, kot te mnogi poskušajo naslikati. Morda bolje vidimo, da ti je kljub res težkim preizkušnjam uspelo izboljšati življenje velike večine prebivalstva. Povsod ni tako. Niti v najbližji soseščini. Morda bolje vidimo, da omogočaš ravnotežje med delom in uživanjem življenja, ki nam ga mnogi po Evropi lahko le zavidajo. Morda bolje razumemo, da si še mlada in se moraš še marsičesa naučiti. Kot otrok, ki se mora najprej naučiti hoditi, da bi pozneje lahko tekel. Tanka je meja med potjo navzgor in padcem v prepad, temo. In tebi je uspelo ostati na poti navzgor.

Zato, ne zameri nam. Tudi nam ne, ki od tu, z nekaj distance, vidimo, da bi lahko bila bolj samozavestna. Da bi lahko bolj cenila in spodbujala uspešne, pa manj tolkla po tistih, ki so si drznili, a jim ni uspelo. Da bi lahko bolj cenila in spodbujala znanje. Da bi lahko bila manj prepirljiva in nevoščljiva ter bolj pragmatična. Da bi lahko bolj gledala v prihodnost in manj v preteklost. Da bi lahko, še posebno v tujino, pošiljala najboljše med najboljšimi, da bi ves svet videl, da premoreš vse, kar premorejo največji. Naučila si se hoditi, zdaj se nauči še teči. Zato, vse najboljše, Slovenija!