Dolgoletni diplomat in profesor dr. Iztok Simoniti, pravkar je izšla njegova zbirka esejev, se veliko ukvarja z vprašanjem, zakaj nam zgodovina neprestano visi za vratom in kako ideje potujejo skozi čas kot sistem vrednot. »Demokracija je na najtežjem preizkusu po letu 1945,« pravi. »V EU bo prevladala samo, če bo reševala probleme, ki jih upravičeno očitajo suverenisti, populisti.«

Vaša najnovejša knjiga ima naslov Vode svobode. Bronislaw Geremek mi je pred leti rekel: »Evropo bo rešila svoboda.« Kako je danes s svobodo v Evropi?

Geremek ima prav, svoboda je najbolj potrebna, zato je glavna tema knjige. Metoda svobode je demokracija, in dokler deluje, v Evropi oziroma na Zahodu ne bo vojn. Po 1990 ni bilo konec zgodovine Zahoda, ni bilo dokončne zmage liberalne demokracije in kapitalizma (Fukuyama). Danes v EU, v stari in novi Evropi, na Zahodu in Vzhodu, poleg pravih vznikajo antidemokracije: avtoritarne, iliberalne, neoliberalne, ki ne spoštujejo notranjih pravil in mednarodnih sporazumov, kot denimo na Poljskem, Madžarskem, v Italiji itd. Razkroj demokracij se je začel, ker demokracija ne deluje. Vsi, ki nočejo demokratičnega nadzora – biznis, banke, lobisti, orožarji, neoliberalci, radikalci vseh vrst, cerkveni kler – so dosegli razkol med »elito« in državljani, med oligarhi in plebsom. »Elita« si je podredila politiko držav doma in v organih EU. In politika je glavno orožje demokracije, ki nas mora braniti pred »elito«, ta je zase dosegla pravosodno nedotakljivost. Populisti in suverenisti, oboji so zvrst nacionalistov, se upirajo »elitam«, delujejo samoobrambno, zahtevajo suverenost svojih držav(ic), ščitijo lokalne identitete z zapiranjem vase in krčenjem pravic, gojijo fobije do migrantov in Bruslja. Dokler demokracije ne bodo reševale teh problemov, je njihov upor legitimen.

Vemo, demokracija je zahtevna oblika družbe. Ne vemo pa, kaj vse prenese, da je še vedno demokracija.

Brez suverene, demokratično in politično močne EU se bodo suverene države bíle med sabo brez orožja. Tekmovale bodo za prestiž, se kregale, obtoževale, sklepale začasne koalicije; skratka, delovale bodo, kot vemo iz zgodovine Evrope, samooizčrpujoče in ostale globalni pritlikavci. Ko štirih transnacionalnih svoboščin – pretoka kapitala, ljudi, znanja, informacij – ne nadzira demokracija EU, se izrodijo v svoje nasprotje in to so dosegle »transnacionalne elite«. Ko državnih (ustavnih) svoboščin demokracija ne nadzira, se izrodijo in to so dosegle »državne elite«.

EU je eden največjih dosežkov, kar jih je, in vendar demokracija na celini regresira. Se Evropa lahko revitalizira, glede na to, da je nastala in vedno bila projekt elit?

Zame je EU največji dosežek zahodne politične misli in prakse. Demokracija je danes na najtežjem preizkusu po letu 1945, ko se je stalno utrjevala in širila – s Španijo, Portugalsko, vzhodno Evropo –, ker so jo vodile demokratične elite. Samo te jo lahko revitalizirajo. Demokracija zahteva angažma vseh, izvoljenih in neizvoljenih, oblasti in neoblasti. Samo od spodaj navzgor se oblikujejo demokratične elite, ki vladajo od zgoraj navzdol. Demokracije ni brez civilne družbe v njenih mnogih oblikah, neoblastni del je glavni pes čuvaj, oblast se sama ne more nadzirati. Hočem reči, da je demokracija naporna, zahteva stalno pozornost in pehanje, vendar je najboljša organizacija družbe. Vsi drugi regimeni, oblike vladanja, uporabljajo nasilje arbitrarno, (samo)voljno, mimo ustave, pravosodja. Iliberalni in neoliberalni demokraciji, ki sta istojajčni, manjka bistveno: ne ščitita svobode in dostojanstva posameznika, saj krhata sistem individualnih in kolektivnih svoboščin, pravic posameznika, na katerem stoji celotna visoka zgradba zahodne svobode, ki je narobe obrnjena piramida. Demokracija deluje, če je svoboden posameznik, če drugi ni svoboden, nisem niti jaz.

V govorih predsednikov Italije manjka bistvo – zavedanje, da dokler bo demokracija, ne bo vojne med sosedi in Evropejci.

Pravice izgubiš, če jih ne razumeš kot politične dolžnosti: misliti, voliti, delovati, sodelovati, poslušati, govoriti, kritizirati, pisati, se združevati v družbi, državi, skupini držav. Demokracija je najboljša vladavina zato, ker je naporna. Demokracija služi ideji nedokončanosti. V življenju ljudi to pomeni, da je javni prostor (republika) stalno odprt za politični boj. In svoboda, doma in v EU, je večno nedokončana, zato samo javnost in transparentnost preprečujeta degeneracijo. Politika/oblast/moč se ne bo zlizala z »elito, ki noče nadzora« samo, če jo državljani prisilijo. Gre za demokracijo od spodaj navzgor, spodnji stalno nadzoruje gornjega z vsem, kar ima.

Toda danes obstaja veliko demokracij.

Raznolike demokracije, stare in nove, zahodne in vzhodne, liberalne in iliberalne, otežujejo kompromis, glavno metodo EU. Izhodišča članic niso več ista, nekatere države ne spoštujejo niti pravne države niti mednarodnih sporazumov. Kot rečeno, vemo, da je demokracija – politično, kulturno, intelektualno – zahtevna oblika družbe. Ne vemo pa, kaj vse prenese, da je še vedno demokracija.

Iztok Simoniti, diplomat, publicist, strokovnjak za mednarodne odnose FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj je s cezuro med evropskim severom in jugom, med Germani, Romani, Slovani?

Cezura med zahodom in vzhodom kaže odnos med starimi in novimi – slovanskimi – demokracijami. Gre za dvoje: prvič, slovanske demokracije imajo resne težave z demokracijo, pravno državo, korupcijo; in drugič, Slovani v treh desetletjih niso prispevali niti ene opeke niti malte, niti enega koncepta niti prakse, obvezne za vse članice in EU. Ponavljajo se znani slabi vzorci.

In ostale zareze? Kakšne so skandinavska, nemška, mediteranska politična kultura oziroma profili teh držav?

Cezure – historične, etno-kulturne – lahko do nezavesti analiziramo in razgrajujemo, ampak bistveno je, da EU vse te »različnosti« povezuje v najboljšo možno skupnost kultur, držav, tradicij. In če k temu dodamo še vse vrste nacionalnih ponosov, zmag in porazov, mitologij, ideologij, torej zmotnih predstav o sebi in drugih, je EU res historičen dosežek. Moj sklep je, da o stanju demokracije ne potrebujemo sto in ene analize, saj vemo, kaj jo uničuje, pa tudi, da bo brez nje vojna v Evropi in še kje. Gre za to, ali jo bomo ubranili. Demokracija bo prevladala v državah in nadnacionalni EU samo, če bo reševala probleme, ki jih upravičeno očitajo suverenisti, populisti. Če pa bodo ti dobili močan glas v novem evroparlamentu, se bo center, kot vedno v krizi, nagnil na desno. Še več bo neoliberalizma, iliberalizma in avtoritarnosti, manj bo demokracije, sociale in solidarnosti. Gre za obstoj ali neobstoj demokracije. Nedelovanje demokracije bo razkrojilo, stopilo politično moč EU.

Dilema – več suverenosti državam ali več EU – je samo navidezna kontradikcija; nacionalne suverenosti lahko ščiti samo suverena Evropa.

Se Zahod kruši?

Demokracija je vedno v krizi, ker je, kot vse človeško, ne(do)končan projekt. Brexit, suverenizmi, populizmi, migracije, terorizem krušijo, drobijo in šibijo vlogo EU v novi ureditvi sveta. Gre za težo Evropske unije v očeh velikih sil, Rusije, Kitajske, ZDA. Enotnost Zahoda, njen del je EU, bo najbolj odvisna od Združenih držav.

Trumpov odmik je res strateška napaka, historično je usoda Evrope in Amerike skupna v dobrem in slabem. Namreč vse, kar se je zgodilo pred in po revoluciji (1775–83), »je bil dogodek znotraj atlantske civilizacije kot celote« (R. R. Palmer) v odpravi revščine, sprejemanju evropskih migrantov zadnjih dvesto let itd. V ustanovitvi in obrambi svobode pa so Združene države, skupaj z Veliko Britanijo, vedno bile pred Evropo. Mislim, da je razlog prodornosti zahodne civilizacije demokracija, vključno z ZDA na vrhu svetovne moči. Združene države še vedno, bolj kot ostali Zahod, ustvarjajo in uporabljajo znanje, ki v dobrem in slabem globalizira svet. Nato in Evropska unija, ameriški tvorbi, pokrivata velik del Zahoda.

Toda Trump podpira neliberalce, Orbána, Kaczynskega, Salvinija, Le Penovo.

To šibi demokracijo v vzhodni Evropi in godi Rusiji. Sodobni mednarodni pravni in predvsem politični princip »odgovornost zaščititi (R2P)«, vsaj zame, zadeva tudi zaščito demokracije, ne samo zaščite pred genocidom, etničnim čiščenjem, vojnimi zločini. Trump spreminja tisto »rimsko« tradicijo ZDA, ko konec vojne in sklenitev miru nista pomenila samo zmage nad sovražnikom, ampak sklenitev zavezništev, ki bivše regionalne in globalne sovražnike spreminja v prijatelje in zaveznike, z ZDA na vrhu. Ta solipsizem je strateški monizem – samo Amerika, samo jaz Trump –, pomeni odstop od »rimskega« pluralizma, politike Združenih držav od leta 1945 do Obame. Trump izstopa iz bilateralnih in multilateralnih sporazumov – podnebje (Pariz), jedrsko orožje (Iran), tehnologija (Kitajska), izsiljuje trgovinske sporazume (NAFTA, USMCA) in ruši z napori zgrajen mednarodni red.

Slabitev Evropske unije je napaka, Združene države ne morejo dobiti tekme z velikimi za novi svetovni red brez EU – ne ko gre za klasično, golo moč, kaj šele, ko gre za »mehko moč«. Torej niti, ko gre za koncept triumvirata Rusije, Kitajske z ZDA na vrhu, niti ko gre za klasično ravnotežje relativno enako močnih. Dobiti tekmo ne pomeni zmagati in poraziti druge, ampak ostati v igri. Solipsizem (solus ipse) se zdi koristen en, morda dva predsedniška mandata. V tekmi velikih mora Zahod razumeti, da njegove iznajdbe, kot so paradigme izobilja, potrošnje, hiperprodukcije vsega kot ideala revnih za hitro bogatenje, danes uničujejo svet kot celoto. Druge civilizacije žal sledijo. Ta rast ni več razvoj, ampak njegovo nasprotje.

Kaj nam v evropskem kontekstu pove primerjava med letoma 1918 in 2018? Kaj se je spremenilo? Živimo z dediščino imperijev?

Ker je preteklost Evrope tragična, je primerjava 1918–2018 potrebna. Pred sto leti je po vojni šlo za spopad med liberalno demokracijo in totalitarizmi, ki so zmagali. Danes ne vemo, ali bo prevladala liberalna ali avtoritarna, iliberalna demokracija, torej nedemokracija. Evropa, ki je vedno bila imperialna, danes pa ni, ve, da imajo realno moč neevropski imperiji, hegemoni – ZDA, Rusija, Kitajska. Skratka, zgodovina, sedanjost in prihodnost zahtevajo močno EU. Zgodovina kaže delovanje tiste etike/morale skozi čas, za katero nočemo, da prodre v prihodnost. Dvajseto stoletje (1914, 1945, 1990) je spopad dveh etik – demokracije in zahodne svobode z evrodiktaturami – v dveh vojnah. Tu ni šlo za spopad med dobrim in zlom, ampak za spopad dveh etičnih sistemov, moral, vrednot, med političnim mon(ote)izmom in pluralizmom. To je važno, ker gre za ideje, za katere se gre v vojno, sobivanje zaradi nekompatibilnosti ni možno. V istem geopolitičnem prostoru je nujna prevlada ene. Zato so šle Velika Britanija in Združene države v dve vojni proti Nemčiji in Italiji ter v hladno vojno proti Sovjetski zvezi. Boj dveh etik, politik znotraj iste civilizacije se je v obdobju 1945 do 1990 namreč podaljšal kot ravnotežje sil med zmagovalkama ZDA in SZ. Vemo tudi, kako tragičen je bil spopad teh etik za Slovence med leti 1941–45–90 in za Jugoslovane po letu 1990. Posledice teh vojn in njihovih režimov, ki so za male narode še okrutnejši, nikoli ne minejo. Ta razdiralna etika v Evropi oživlja.

Verjetnejša kot federacija je Evropa dveh hitrosti. V prvi skupini bodo stare, v drugi nove demokracije.

Tudi v odnosih med sosedi, predvsem z Italijo? Pomnimo letošnji govor predsednika Mattarelle.

Vsekakor, zgodovina deluje kot avtentični izbruh spomina, identitete. Italijan Antonio Tajani, tudi »tutor« razstave Vzhodna meja v evropskem parlamentu, ki mu predseduje, je februarja letos v Bazovici vzklikal: »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija!« Madžarska izobeša zemljevide svoje države pred Trianonom (1920) itd. Tega je polna Evropa.

Važnejše pa je tole. Vsako leto predsedniki Italije na dan spomina 27. januarja ponovijo, da so za eksodus in pobite Italijane med in po vojni, za fojbe, krivi jugoslovanski komunisti. Tako kot je predsednik Sergio Mattarella letos predstavil tok med leti 1923, 1941, 1945 in 1955, je jasno, da Italijani, Slovenci (in Hrvati) različno razumemo ta čas – zločine fašizma nad Slovenci pred in med drugo svetovno vojno, upor in zločine zmagovalcev, komunistov po vojni. Različno razlagamo vzroke, tok in posledice: kdo je začel, kdo je napadeni, kdo je agresor in kdo upornik, ki je vedno legitimen, in kdo okupator, ki ni nikoli. Gre za součinkovanje klerikalizma, fašizma, nacizma, komunizma, za vojno, upor, kolaboracijo, maščevanje. Skratka, za idealno, zavestno ustvarjeno stanje, v katerem je zločin – na začetku, vmes, na koncu in po koncu – nujen. V govorih predsednikov Italije, vprašanje, ali hoteno, manjka bistvo; in sicer to, kar sta z držanjem za roke med komemoracijo za milijon padlih v Verdunu simbolizirala predsednika Nemčije Kohl in Francije Mitterrand leta 1984. Rečeno drugače, manjka zavedanje, da dokler bo demokracija, ne bo vojne med sosedi in Evropejci.

Je za italijansko politiko značilen makievalizem?

Izpostavljam dva historična imperativa politike Italije: makiavelizem, učenje o nepomirljivosti osebne in politične morale, in zahteve, da se osebni etos podredi državnemu interesu (ragione dello stato). Razlog države je nad pravnim temeljem, nad mednarodnimi sporazumi, njegova sodobna varianta je sacro egoismo, sveti egoizem. Italija izda zaveznike (Nemčijo in Avstrijo), izstopi iz trojne alianse (1915) na nasprotno stran zaradi realnih koristi. Kar koristi državi, je torej moralno po sebi, na primer menjava zaveznikov, nespoštovanje sporazumov, pričakovana dobit v prvi in drugi svetovni vojni. Zaradi te politične kulture, posebno v 20. stoletju, je ugled Italije v političnem spominu Zahoda nizek. Dobri »učbeniki« o diplomaciji, politiki, vojni in mirovnih konferencah ne skrivajo prezira do Italije.

Alcide De Gasperi, predsednik vlade poraženke, je na mirovni konferenci v Parizu leta 1946 o osnutku mirovne pogodbe rekel: »... čutim, da je vse razen vaše vljudnosti (kurtoazije) uperjeno proti meni: sem v vlogi obtoženca … nekdanjega sovražnika … prišel sem po tem, ko so najbolj vplivni med vami (zmagovalci) … že oblikovali svoje sklepe.« Predsednik Janez Drnovšek je v pismu predsedniku Giorgiu Napolitanu, v reakciji na njegov govor za dan spomina leta 2007, zelo uvidevno citiral samo, »da je vse, razen vaše vljudnosti, proti meni«, in se odločil za osebno, ne javno pismo Napolitanu. Sicer je bil De Gasperi antifašist, Evropejec, krščanski demokrat, ki so ga pestili klerikalci iste stranke.

Pariški mirovni sporazum je leta 1947 Italijo ozemeljsko zelo kaznoval s »sramotnimi mirovnimi pogoji« (Lucio Caracciolo). Italijani pa še danes nočejo videti problema fojb v dialektiki spirale zla, nujne in hotene v totalni vojni. S tem bi odprli problem vojnih fašističnih zločincev, več kot 500, v Jugoslaviji in Balkanu. Italijanom niso sodili, tako kot so Nemcem v Nürnbergu in Japoncem v Tokiu.

Analiza monističnih režimov pokaže, kar Machiavelli imenuje »la verità effettuale delle cose«, »delujočo resnico o stvareh«. Proizvajajo iste fenomene: zunanjega in notranjega sovražnika, koncentracijska taborišča, politične policije, teror, vojne, totalno oblast, nacionalizem. Metode nasilja se ne razlikujejo, stremijo k istemu cilju, totalni oblasti in uničenju vseh, ki je ne sprejmejo. Zato je maščevanje, vendetta, postalo kultura Italije, Evrope in sveta. Hočem reči, da kdor sproži nasilje in vojno, naj računa na maščevanje zmagovalcev, pa naj gre za Hirošimo, Dresden, povojne pomore pri nas, v Evropi. Italijanski zapori po vojni niso bili polni fašistov poražencev, ampak partizanov, zmagovalcev maščevalcev, ki so pobijali Italijane, fašiste. Ker dvom o moralnosti partizanskega upora ni bil in še danes ni upravičen, je s sedmimi amnestijami izpustil in opral politično krivdo maščevalcev. Maščevanje nad okupatorjem tujcem – Slovanom nad Italijani, komunistom nad fašisti, revolucionarjem nad klerikalci – je še lažje in sprejemljivejše. Maščevalci verjamejo, da imajo pravico do popolne likvidacije zla z zločinom. Ker je tak etični ekstremizem posledica grozot vojne, zločinov – nad zločinci in nedolžnimi – ni mogoče preprečiti. O tem naravnem prekletstvu naj mislijo prejšnji in bodoči agresorji in kolaboranti.

Važno je razumeti, da tako posledice druge svetovne vojne, ki ne minejo, kot »historične pravice« Italije in Madžarske nevtralizira samo demokracija v EU. Če je ne bo več, bo »agresivna zgodovina« udarila znova, zato ker je DNK kulturne identitete. Samo demokracija zavira razdiralno moč spomina, ki čaka na priložnost, da vrne po krivici izgubljeno. To velja za Evropo, Zahod in bivšo Jugoslavijo.

Kaj naj EU z Balkanom?

Balkanu, sinonimu geopolitične nerešljivosti, odpira perspektivo rešljivosti samo demokratična Evropska unija. Tisočletna zgodovina kaže, da se takrat, ko nad Balkanom izgubijo nadzor velike sile, začno oblikovati države/politične entitete, ki spet izginejo, ko velike sile znova vzpostavijo nadzor (V. Simoniti). Po letu 1990 je Zahod dobro demontiral balkanski sod smodnika. Po Grčiji so se Bolgarija, Romunija, Slovenija, Hrvaška in Črna gora včlanile v Nato ali EU. Včlanitev ostanka Jugoslavije – Srbije, Makedonije, Kosova, BiH – bi mu zagotovila varnost pred samimi seboj, torej konec vojn in začetek reševanja problemov, ki jih same ne zmorejo rešiti. Samo Evropska unija in Nato sta okvir, ki bi geopolitično nedokončanost, torej spremembe – razne variante samoodločbe Albancev na Kosovu in v Makedoniji, Srbov in Hrvatov v BiH itd. – uravnaval brez nasilja. Poleg tega te države težko upravičujejo svoj obstoj, saj 60 odstotkov prebivalstva bivše Jugoslavije živi slabše kot prej: glede socialne varnosti, pokojnin, zaposlovanja, šolanja, zdravstva. Za »balkanski ostanek« je nujna nova akcija dobre prakse EU. Namreč, po letu in pol vztrajne in diskretne diplomacije EU sta Makedonija in Grčija našli kompromis – ime Severna Makedonija. Samo politike, ki jih podpira EU, lahko računajo na uspeh.

Ali to velja tudi za Katalonijo in pravico do samoodločbe?

Seveda, ampak v drugačnih okoliščinah. Ljudje imamo temeljne pravice in narodi jih imajo tudi. Pravica do samoodločbe, kot osebne pravice, ni odtujljiva in zastarljiva, sedanje generacije se ji ne morejo odreči v imenu prihodnjih. Ta pravica je močno evoluirala, ima drugačen pomen kot v Ustanovni listini OZN leta 1945. Ampak, posebej po izkušnji razpada Jugoslavije, gre za to, kako uveljavljati pravico do samoodločbe. Danes nihče, ne v Evropi ne v svetu, nima pravice do samoodločbe, ki bi vodila v jugo izkušnjo: 200 tisoč mrtvih, enkrat več pogrešanih, 500 tisoč ranjenih, več milijonov razseljenih in akumulacije negativnega spomina, ki spravo blokira sto let. Zato Katalonci pravice samoodločbe ne bodo uveljavljali na tak način. Torej Slovenija doma in v svetu ne sme ustvarjati vtisa, da podpira »osamosvojitev«, ne glede na posledice. Zato je dobro, da je evroposlanec Ivo Vajgl, kot priča obrambe predsednika C. Pouidgemonta, pred vrhovnim sodiščem Španije rekel, da Katalonci v nobeni fazi boja za avtonomijo niso zagovarjali nasilja, kljub temu da so ga utrpeli od oblasti. Izjavo so prenesli mnogi svetovni mediji.

Ljudje in narodi imajo pravice tudi, če jih ne zmorejo uveljaviti. Hočem opozoriti na odgovornost mednarodne skupnosti, posebno EU, v primeru Katalonije. Mislim, da se v družini demokracij, kot je evropska, boja za samoodločbo ne da zgubiti, še posebej če gre za večjo avtonomijo, ki niti noče razpada države. Katalonski problem je že prisoten v institucijah in državah Evropske unije in bo še bolj po volitvah v evropski parlament. Ko bo 90 odstotkov Kataloncev za »samostojnost«, »večjo avtonomijo«, »osamosvojitev«, EU ne bo mogla molčati, in Kataloncem bo uspelo, saj bi neuspeh pomenil nasilje. Samoodločba ni samo notranji problem EU (Katalonija, Kosovo, BiH), ampak politike EU do treh velesil. Pravica do samoodločbe po zahodno ni možna v Rusiji in Kitajski, ki z doktrino o treh zlih – terorizmu, separatizmu, ekstremizmu – nasprotujeta tudi samoodločbi.

Omenila sva De Gasperija, bil je krščanski demokrat. Kristjani so bili arhitekti zahodne Evrope po 1945?

Evropski red so vzpostavile Združene države in Sovjetska zveza, kot hegemona sta razdelila Evropo in določila realizatorje nove ureditve. V zahodni Evropi, interesni sferi ZDA, to vsekakor niso mogli biti socialisti ali socialdemokrati, ampak samo demokristjani. Če De Gasperi, Schumann, Adenauer ne bi ubogali ameriškega diktata, bi jih ti zamenjali, tako kot so Sovjeti počeli v svoji interesni sferi, vzhodni Evropi. Ti trije so bili predvsem demokrati in samo geopolitični kristjani.
Danes kristjani ne razumejo, kaj je drugi steber Evropske unije. Če je prvi steber socialdemokratski, je drugi krščanskodemokratski. Seveda laičen, sekularen, ki nima nič opraviti s Cerkvijo in klerom. Ali lahko socialna in krščanska demokracija, sekularna in metafizična etika delujeta skupaj za dobrobit ljudi? Lahko, ampak ne po katoliško. Gre za to, kako vrednote krščanstva, enakost, bratstvo, solidarnost, karitas, vgraditi v demokracijo. Namreč te vrednote v demokratičnem sistemu delujejo drugače kot v katoliškem sistemu. Bom jasen, niso več krščanske, ampak demokratične. Gre za etiko/etos, ki dela dobro za dobrobit ljudi, ne glede na vir dobrote in odrešenjske eshatologije.

Kako gre EU lahko naprej? Federacija ali unija interesov? Večkrat omenjate suverenost EU. Kaj mislite s tem?

Prav to, da Unija ne zagotavlja niti suverenosti članic niti suverenosti EU, ki je ekonomsko-tržni orjak in politični palček; pri velikih temah je ni. Globalna sila bo samo suverena Evropska unija, torej mora imeti realno politično moč/silo: vojaško, tehnološko, ekonomsko, denarno, ekološko in znanje, ki ga drugi nimajo. Mednarodni red je po letu 1990 razpadel, smo v fazi nereda in rasti tenzij med imperiji, ZDA, Rusijo, Kitajsko, morda Indijo. EU bo za mizo z imperiji, če bo močna, to hegemoni cenijo. Spomnimo, suverenost državic, rojenih po letu 1918, je bila brez teže. Po letu 1939 so se rušile ena za drugo. Tudi danes suverenost 27 držav EU nima teže za suzereniteto (hegemonske ambicije) triumvirata ZDA, Rusija, Kitajska.

Zato je dilema – več suverenosti državam ali več EU – samo navidezna kontradikcija. Suverenost pomeni, da nad državo ni nikogar, ki bi odločal o njej; v tem primeru pa, da ni nikogar, na katerega bi lahko držav(ic)e preložile odgovornost za napačno vztrajanje pri vedno bolj šibki lokalni suverenosti. Sedemindvajset nacionalnih suverenosti lahko realno ščiti samo zelo suverena Evropska unija, ki ima vojsko, diplomacijo, sankcije. In taka je najboljši odgovor avtokratski Rusiji in Kitajski pa tudi demokratičnim Združenim državam Amerike. Torej EU kot enotna sila navzven in solidarna, subsidiarna, liberalna navznoter. Šele s suvereno in močno Evropsko unijo bodo držav(ic)e dihale na vsa pljuča. Pojem federacije zveni slabo v EU in med jugo-Slovani. Če so za brutalni kapitalizem iznašli pojem neoliberalizem, za primitivni nacionalizem pa suverenizem/populizem, lahko federalni Evropski uniji rečemo suverena EU – ki zmore moč ustavljati z močjo in silo s silo.

Je to realno?

Verjetnejša je Evropa dveh hitrosti, ki je samo varianta za večjo suverenost EU. V prvi skupini bodo stare in v drugi nove demokracije. Delitev bo posledica različnosti zgodovinskih časov oziroma stopnje razvoja zahoda in vzhoda.

Se čas vrti različno v zahodni in vzhodni Evropi?

Vzhodna noče migrantov, ščiti etnično »čistost« in nedeljivo državno suverenost, dobljeno šele po letu 1990 in se ji noče(mo) odreči. Ampak prva hitrost ni proti drugi, za vzhodno Evropo je prej spodbuda. Komplementarnost ne šibi demokracije na katerem koli nivoju – osebnem, občinskem, regionalnem, državnem ali naddržavnem. Čas torej teče različno znotraj in predvsem med civilizacijami (Spengler, Toynbee). Različnost časov je važna za Evropsko unijo in Združene države pri Rusiji, Kitajski, Afriki: kulture/civilizacije živijo v različnem času, na drugačni stopnji razvoja, kot ga razume zahod.

Kaj lahko EU da svetu, česar drugi nimajo? V čem je evropska mehka moč univerzalna?

Samo če bo Evropska unija imela realno, klasično moč/silo, bo lahko uporabila mehko moč. Mislim na izkušnje, ki jih drugi nimajo. EU je lahko most med supersilami, ZDA, Kitajsko, Rusijo. Lahko je uravnalka interesov hegemonov, ki s klasičnim ravnotežjem sil danes preveč tvegajo, tako spopad med sabo kot na robovih sistema. To je važno, ker robovi posedujejo jedrsko orožje (Izrael, Pakistan, Indija) in sprožijo vojne, v katerih orožje postane edino upanje; takrat gre za ireverzibilnost, armagedon vseh proti vsem, ki uničuje vse. Spomnimo, evropski koncert velikih sil (1815–1914) je bil koncept hegemonije. Ker ni zmogel ustaviti oziroma zadostiti interesu hegemonov – Nemčije, Avstro-Ogrske, nacizma, fašizma, komunizma –, je prišlo do dveh svetovnih vojn.

Močna Evropska unija bo pred težko nalogo. Prvič, »uravnavati« interese hegemonov na klasičen način. In drugič, prepričati velike, da klasično ravnotežje ne zadošča, zato »koncert svetovnih sil« potrebuje sodobno upravičenost, legitimnost, pravilnost, pravičnost sistema, ki izhaja iz realnih razmerij moči in obenem gradi idejo varnosti, miru, napredka v smislu ekološke odgovornosti za ves svet. Gre za idejo, oprto na realno moč »velikih«, ko tudi »manjši« občutijo, da jim »pravnost, pravilnost, pravičnost« novega reda koristi, dokler je kot ideja in praksa univerzalna. Skratka, EU ima težko, ne pa nemogočo nalogo, da prepriča velike o skupni usodi sveta.

Dobro jutro!

Nebo kakor polito s krvjo

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin

Nedelo