Nevarna anomalija

V Washingtonu je že v navadi, da Bela hiša čisti predsednikove verbalne ekskremente, po minulem tednu pa je jasno, da potrebujejo večje lopate. Notranji razkol med uradniki v zahodnem krilu in Ovalno pisarno se zdi vse večji, poudarjajo ga rafali nasprotujočih si izjav in preusmerjanje pozornosti javnosti.

Pogosto so pojasnila in popravki le upanje uradnikov, da se bo Donald Trump držal začrtane politike. Po zadnji zgodbi naj bi šef osebja John Kelly med torkovo izjavo, ko so skušali preobrniti predsednikove besede iz Helsinkov o zaupanju do ruskega predsednika, namenoma ugasnil luči.

Njihovo zadnje orožje je ustvarjanje vzdušja popolne negotovosti, v katerem lahko pred celim svetom reče karkoli, nato pa z zakasnelimi nekaj slovničnimi popravki spreminjajo pomen izjav. Cilj je eden, ohraniti podporo republikanskih volivcev, ki verjamejo, da je predsednik žrtev vsaj medijske zarote, če že ne »globoke države«. Taktika očitno deluje, saj ob vseh zasukih in trapastih pojasnilih prejšnjega tedna celo politični odvisniki, ki ves čas spremljajo dogajanje, nimajo več pregleda in ne najdejo več pravega smisla. Večji del javnosti pa je že zdavnaj obupal nad zmedo v Washingtonu.



Kar je razlog, da ob vseh Trumpovih škandalih noben ni povzročil trajne škode. Samo dogajanje tega tedna bi iztirilo vsakega resnega politika, nekdanji zvezdnik resničnostne televizije pa s svojim slovesom ne ravno moralnega človeškega bitja drsi skozi afere kot deskar po valovih. Afere trajajo nekaj dni, nato jih preglasijo nove ali pa po twitterju bliskne nova izjava, ki povzroči ogorčene odzive.

Njegovo neuravnovešeno vedenje ima precej hujše posledice na mednarodni ravni. Po evropski turneji prejšnjega tedna, polni burkate mešanice strupa in laskanja, je zaupanje stare celine v ZDA še dodatno razžrto. Jasno je, da ni mogoče prezreti predsednikovih sporočil in računati na razum ljudi v ozadju, saj ti izgubljajo svoj vpliv nanj. Poleg tega imajo besede v mednarodni diplomaciji veliko težo.

Še vedno ni jasno, ali Kremelj dejansko drži Trumpa v krempljih s kompromatom, obremenilnim materialom, ki bi lahko ogrozil njegovo predsedovanje. Ali pa je tako zagledan sam vase, da ne sprejme dokazov o ruskem posegu v volitve, ki naj bi mu pomagal do tesne zmage. V obeh primerih smo v položaju, ko njegovo delovanje ogroža demokracije po vsem svetu. Majanje dolgoletnih povezav čez Atlantik evropsko stran pušča nepripravljeno na nov svet, v katerem Washington ni zaveznik, pač pa vse ostrejši nasprotnik.

Zadnje dni z vseh strani dežujejo pozivi republikanskim kongresnikom, naj se uprejo rušilnemu predsedniku. Vendar ima Trump za zdaj desnico v kongresu v žepu in nima resne opozicije znotraj lastne stranke, zato pred jesenskimi volitvami to ni verjetno.
Novembrsko glasovanje bo odločilo, ali bosta Trump in trumpizem pustila trajni pečat na ameriški politiki, ali pa gre le za anomalijo, napad kolcanja, ki ga bo strah vzbujajoče ravnanje zvezdnika resničnostne televizije odpravilo.